|
Napisal:Jernej Barbic
Jernejeva domaca stran: http://www.csail.mit.edu/~barbic |
Verzija: 1. oktober 2007
Prva objava: 26. maj 2002.
Ljubljana, 12. februar 2001
10:54 dopoldne
Moj GSM telefon me prebudi iz spanca. stevilka neznana, ocitno iz tujine. Pritisnem na gumb 'YES'.
Oglasi se Andrej Bauer, klice me iz Stockholma in pove:
"Cestitam, Jernej, sprejet si na Carnegie Mellon University."
To je bil trenutek, ki mi je odprl vrata v nov svet, drugacen kot bi si ga kdajkoli lahko predstavljal...
V tem dokumentu so napisane moje izkusnje in spoznanja, do katerih sem prisel med prijavljanjem na podiplomski studij v Zdruzenih Drzavah Amerike. Ta dokument je napisan zato, da bo koristil vsem drugim Slovencem, ki se tudi zelijo prijaviti na podiplomski studij v tujino (predvsem je ta dokument koristen za ZDA in Kanado), pa ne vedo, kje priti do potrebnih informacij. Vecina materiala je koristna ne glede na podrocje studija, nekaj pa jih je tudi takih, ki bodo koristile predvsem studentom naravoslovja. Precej informacij velja tudi za dodiplomski studij (poglavje 1), ceprav je v tem dokumentu poudarek na podiplomskem studiju.
Prijavni postopek je precej kompliciran in skriva mnogo pomembnih detajlov in pasti. Sam sem se ujel kar v marsikatero, zato zelim, da drugi ne bi ponavljali mojih napak. Za mene se je na koncu zelo dobro koncalo, saj sem bil sprejet na eno izmed treh najboljsih sol za racunalnistvo v ZDA in na svetu.
Prijavni postopek tudi stane. Sam sem za vse skupaj porabil priblizno $1000.
Celo za Americane, ki so praviloma o podiplomskem studiju dobro informirani, je postopek precej zapleten. Kaj sele za nekoga, ki se prijavlja iz "razdalje 4000 milj".
Med postopkom sem sam spoznal, da je glavna ovira neinformiranost. Informacij nikoli ni dovolj.
Zame je podiplomski studij v ZDA prvo daljse bivanje v ZDA, saj sem prej ves cas zivel v Sloveniji. Diplomiral sem na Fakulteti za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani leta 2000. Prijavni postopek za ZDA sem izvedel jeseni 2000, pri starosti 24 let. S studijem v Ameriki sem zacel septembra 2001. Prijavljal sem se na oddelke za racunalnistvo.
1. Cimbolj natancno se pozanimaj o programih, ki jih ponujajo razlicne univerze
(prva polovica leta x-1)
2. Izberi neko doloceno stevilo sol (oddelkov), na katere se bos prijavil
(avgust x-1)
3. Prijavi se za teste (TOEFL, GRE, GRE Subject, ipd.)
(avgust x-1)
4. Opravi izpite iz tocke 3
(jesen x-1)
5. Pridobi spricevalo svojega dodiplomskega studija
(jesen x-1)
6. Pridobi priporocilna pisma profesorjev (ponavadi 3 pisma)
(jesen x-1)
7. Napisi motivacijsko pismo
(jesen x-1)
8. Izpolni prijave, za vsako solo posebej
(jesen x-1)
9. Pojdi na banko in kupi ameriske ceke, s katerimi bos placal prijavnino na programe
(jesen x-1)
10. Poslji prijave
(najkasneje sredina novembra x-1, sicer pa odvisno od roka prijav posameznih sol)
11. Pocakaj na odgovore o sprejemu. Vmes upaj, upaj in se enkrat upaj!
(odgovori pridejo februarja in marca leta x)
12. S solami, ki so te sprejele, se pogajaj o morebitni financni pomoci, ce je to potrebno
(februar, marec leta x)
13. Izmed sol, ki so te sprejele, se (po TEMELJITEM premisleku) odloci za eno, kamor bos dejansko sel
(april leta x)
14. S pomocjo dokumentov, ki ti jih poslje sola, kamor bos sel, zaprosi za ameriski/kanadski vizum
(maj-julij leta x)
15. Kupi letalsko karto
(junij leta x)
16. Poslovi se od starsev, prijateljev
(junij, julij leta x)
17. Pojdi za 14 dni na morje (takega morja, kot je Sredozemsko, v Ameriki ne bos videl, razen ce ne
gres v juzno Kalifornijo)
(julij leta x)
18. Off you go!
(avgust leta x)
Vse te faze so nujno potrebne! Izpustitev katerekoli faze (tudi 16., 17. jaz ne bi izpustil) pomeni skoraj gotov neuspeh pri prijavi.
Seveda obstajajo tudi ljudje, ki jih sprejmejo tudi brez prijavnega postopka, npr. ce si ze pri tej starosti splosno priznani mednarodni strokovnjak ("cudezni decek"), ali guru, kot npr. Linus Torvald v racunalnistvu. Razen ce nisi ze objavil nekaj lastnih knjig (in so morale biti presneto DOBRE) in ce tvoje ime ne zbudi takojsnje pozornosti, ta moznost ni realisticna.
S tem pa je tako: Jaz zase mislim, da lahko Sloveniji veliko bolj koristim z izkusnjami, ki si jih pridobivam tukaj v ZDA. Ze samo zivljenje v Ameriki, ucenje jezika in spoznavanje kulture je ogromna izkusnja, ki jih v Sloveniji zagotovo primankuje. O znanju, ki si ga pridobim, pa itak nima smisla izgubljati besed. Dejstvo je, da so najboljse ameriske sole izredno zahtevne in kvalitetne, o tem si nima smisla zatiskati oci.
Nek moj prijatelj (studiral je pravo na Harvardu), mi je nekoc dejal, da mu je njegov mentor Bostjan M. Zupancic rekel, da lahko Sloveniji bolj pomagas, ce maksimalno realiziras svoj potencial, pa cetudi to pomeni iti v tujino. Seveda pa so mnenja o tem deljenja in veliko ljudi ima v zivljenju se druge razloge, zaradi katerih ne oddide na podiplomski studij v tujino (ceprav bi objektivno lahko, a se pac ne odlocijo).
Slovenija bi morala biti pametna in omogociti, da se ljudje s temi izkusnjami kasneje ali vrnejo v Slovenijo ali kako drugace koristijo svoji lastni drzavi. Preprican sem, da je velika vecina to tudi pripravljena storiti po svojih lastnih zmoznostih. Tujina je namrec tujina in doma je najlepse in to velja za vse, tudi za genialce. Ljudi, ki so studirali na tujem, se v Sloveniji ne bi smeli bati, ampak bi jim morali na siroko odpreti vrata, da svoje znanje tudi dejansko prenesejo nazaj v Slovenijo (saj se s tem vendar v Sloveniji zvisa BDP in s tem splosen standard za vse). Preden sem sel v Ameriko, sem od veliko ljudi slisal o tem, da imajo vrhunski slovenski znanstveniki, ki so uspeli na tujem, tezave pri iskanju njim primerne zaposlitve oziroma pozicije v Sloveniji. Take zgodbe me vedno znova zalostijo in sprasujem se, ce bomo Slovenci v tem pogledu kdaj prisli k pameti. Seveda pogosto ne gre za to, da bi vrnitvi takih ljudi kdo direktno nasprotoval, a stevilo kvalitetnih (dobro placanih) akademskih in raziskovalnih pozicij v Sloveniji je majhno in so ze itak kronicno zasedene.
Moja predlagana strategija je: bistri Slovenci gredo v Ameriko, tam "ukradejo najnovejse znanje" in ga potem odnesejo nazaj v Slovenijo. To se morda slisi danes zelo nerealno in dalec od resnicnosti, a tudi uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo se je nekoc zdela znanstvena fantastika.
Hvala za popravek! Moj cilj je, da bi ta stran cimbolj pomagala drugim Slovencem pri sprejemu na ameriske univerze.
Zato: KDORKOLI ima v zvezi s tem kaj pametnega za povedat, naj to nemudoma poslje. Vse, kar ima rep in glavo in je koristno, bom objavil, skupaj s citatom avtorja (ce to zeli).
Posebej dobrodosli so drugi sedanji in bivsi Slovenci, ki so studirali v Ameriki. Vase izkusnje so pomembne in zazeljene!
To vprasanje sem dodal malce za hec, malce pa zato, ker sem dobil kar nekaj podobnih vprasanj. Zato napisem enkrat za vselej: Vse to sem napisal popolnoma ZASTONJ, iz lastne dobre zelje in dobre volje. Yes, dreams do come true, zato prosim, ne mi vec posiljat vprasanj v tem stilu.
Mislim, da je moj vodic koristen in da bo komu se precej pomagal. Zelim tudi spoznati druge Slovence, ki jih te stvari zanimajo. Ce bi imel 1 Euro (pa ga seveda nimam) za vsakega Slovenca, ki mi je od leta 2002 pisal v zvezi s to Internetno stranjo, potem bi zdaj imel kakih 100 Eurov.
Ce mi pises s prosnjo za dodatno pomoc, se zavedaj, da me prosis za zastonj uslugo. Ne pricakuj, da bom nujno odgovoril. Ta vodic je moje zastonjsko prostovoljno delo. Pri morebitnih odgovorih ponavadi dajem prednost podiplomskim studentom, ker njihovo situacijo bolje poznam.
To opozorilo sem dodal zato, ker sem odgovoril ze na najmanj 30 pisem s tako vsebino. Nekajkrat se je ze zgodilo, da, ce odgovorim, potem dobim nazaj se daljsi email s se vec vprasanji, kljub temu, da sem ze v prvem emailu jasno napisal, da nimam casa vec odgovorjati. V kar nekaj primerih sem bil, na zalost, tudi razocaran, ker nazaj nisem dobil nicesar, niti kratkega zahvalnega emaila ne. V takih primerih si zelim, da bi lahko moj trud vzel nazaj in ga dal komu drugemu, ki si ga bolj zasluzi.
Lahko mi pises tudi, ce zelis samo pustiti pozdrave, povedati, da si bral mojo stran. Ce si iz Slovenije in ce ti je ta vodic ali moja domaca stran vsec, bom vesel, ce se oglasis - jaz rad na ta nacin spoznavam nove prijatelje. V preteklosti se je ze zgodilo, da sem na ta nacin spoznal zanimive ljudi (seveda se z nekaterimi clovek bolje ujame kot z drugimi, ampak na splosno rad komuniciram z ljudmi iz Slovenije). Tu v ZDA itak ni nobenega Slovenca/Slovenke v mojem okolju (to ni cisto povsem res, zdaj po novem je tu na moji univerzi se en drug student iz Slovenije). Moj e-mail naslov je na moji domaci strani.
Opomba: v nadaljevanju bom uporabljam besedo 'ameriski' v pomenu ZDA ali Kanada. Velika vecina vsega, kar bom napisal, namrec velja tako za ZDA kot Kanado.
Naj opozorim, da besede post-graduate studies (v pomenu podiplomski studij) vecinoma ne uporabljajo in te tudi pogosto ne bodo razumeli, ce jo bos uporabljal. Pravilen izraz je graduate studies.
Vsaka univerza je bodisi privatna bodisi javna. Privatne univerze so v zasebni lasti, imajo praviloma visje solnine in so praviloma (so tudi izjeme) bolj ugledne. Javne univerze (public universities) financira ameriska vlada oz. vlade posameznih ameriskih zveznih drzav. Vecina najbolj slavnih ameriskih univerz je privatnih: Harvard, Stanford, Princeton, Yale, MIT, UPenn, Cornell, itd (ta seznam ni misljen kot popoln; tocne podatke pa lahko dobis na Wikipedia-i, za vsako od teh univerz posebej). V praksi je pogosto tako, da so javne univerze za "mase" (nizja solnina), privatne univerze (visja solnina) pa za nadarjene studente in visji srednji in visoki sloj. Seveda pa so tudi velike izjeme, npr. javne univerze University of California at Berkeley ali University of North Carolina (in tudi druge). Nekateri programi na dolocenih javnih univerzah so izredno kvalitetni.
Vsaka univerza (oz. college) ima vec oddelkov (departments). Oddelki so ekvivalent nasim fakultetam. V Ameriki je npr. priblizno 120 oddelkov za racunalnistvo, ki so razkropljeni po ameriskih univerzah. Podobno velja tudi za druge programe (tudi za druzboslovje).
Med solami vlada velika konkurenca, ki se kaze na vec podrocjih:
Dodiplomski studij
Studenti na dodiplomskem studiju morajo placati polno solnino, ki za eno leto na privatnih univerzah znasa okoli 25.000 USD. Visina je odvisna od kvalitete in ugleda univerze. Najvisji znesek letne solnine, za katerega sem slisal, je bil 33.000 USD. Solnine so oprosceni le prejemniki stipendij (nadarjeni). Na najuglednejsih univerzah tako studirajo najbolj sposobni studenti in najbolj bogati studenti (priblizno v enakem razmerju). Poleg solnine mora student seveda placati se stroske bivanja, hrane, letalskih kart, kar narase nekako na 40.000 USD na leto.
Ti stroski so seveda za obicajnega Slovenca astronomski, zato so edina moznost stipendije.
Podiplomski studij
Za podiplomski studij je naceloma tudi treba placati solnino, vendar ima velika vecina podiplomskih studentov stipendijo, bodisi amerisko bodisi iz lastne drzave. Splosno pravilo je, da je stipendijo lazje dobiti za Ph.D. program kot za M.Sc., saj Ph.D. studenti ostanejo na soli vec casa in vec prispevajo k raziskavam na soli.
Finance so izredno pomembne, saj Amerika ni socialna drzava in v njej resnicno ni dobro biti reven. Veliko socialnih ugodnosti, ki jih v Sloveniji jemljemo kot samo po sebi umevne, v Ameriki ne obstaja, oziroma so na voljo v bistveno manjsem merilu (npr. financna podpora za brezposelne, skoraj zastonj zdravstveno zavarovanje za studente, stipendije za socialno ogrozene, poceni bivanje v studentskem domu, boni za prehrano, obstoj kvalitetnih mladinskih domov za mlade popotnike s plitkim zepom, dolg porodniski dopust - vsega tega v Ameriki ni, oziroma obstaja v zelo manjsem obsegu). Zato, preden se odlocis dokocno za nek program, dobro preveri, ce bos imel dovolj denarja. Cimbolj se pozanimaj pri sedanjih studentih, kaksen standard si lahko privoscijo in koliko vse skupaj stane. Mnogi studenti tega ne storijo (ali pa ne morejo) in gredo v ZDA na slepo, potem pa se zgodi, da se komaj prebivajo iz meseca v mesec z borno stipendijo.
Pri tem naj te ne zavede, da gres v Ameriko in da je tam "najbrz pa ze v redu, saj je vendar Amerika". Niti priblizno ni tako. Predstava o Ameriki, ki si jo dobil z gledanjem ameriskih filmov, je zelo zavajujoca. V Ameriki so dobri in slabi programi. Pri izbiri programa je treba biti izredno pazljiv in prebrati tudi "fine print" in marsikaj tudi ujeti med vrsticami. Ne pricakuj, da te bo ameriska sola ali kdo drug iz Amerike sam od sebe opozoril na morebitne skrite slabe strani dolocene sole, ameriskega mesta, itd.
Kriminala je v Ameriki bistveno vec kot v Sloveniji. Vsako mesto ima dolocene predele, ki so potencialno tudi zivljenjsko nevarni. V praksi zelo hitro izves, kje ti predeli so, in tja ne gres (in tam itak tudi nimas kaj iskati). Ni slucajno, da ima vecina ameriskih kampusov svojo lastno policijsko postajo. Kampusi so namrec povecini odprtega tipa in lahko vanje vstopa vsakdo. Meni se je tukaj na univerzi zgodilo, da so med vikendom ponoci neznanci vdrli v mojo pisarno (ki si jo delim s se enim podiplomskim studentom). V praksi namrec ni tezko priti v stavbo oddelka in ponoci med vikendom so hodniki precej prazni. Imel sem sreco, saj mi niso ukradli nic. Vdrli so v vec pisarn zaporedoma (v stiri na mojem hodniku) in po besedah policije so iskali predvsem gotovino, prenosne racunalnike in fotoaparate. K sreci nisem imel nic takega v pisarni. Na splosno tukaj prenosne racunalnike kradejo kot po tekocem traku - o tem stalno dobivamo opozorila (letaki policije, ipd.). Vdori v pisarne so sicer na mojem oddelku precej redek pojav, a se ocitno zgodijo vsake toliko casa. Po tem dogodku sem zavaroval mojo osebno lastnino (tisto v mojem stanovanju, ki sem ga najel) proti kraji in pozaru, v pisarni pa ne puscam nic vrednejsega.
Na moji univerzi je na splosno kriminala precej, gledano iz slovenske perspektive. Univerza je blizu neke ne tako dobre soseske, od koder stalno "prihajajo" raznorazni kriminalci in tatovi. Vsake toliko casa (nekaj tednov) dobimo vsi studenti po e-mailu od univerzitetne policije sporocilo, da je nek student bil oropan s pistolo, da je neka studentka bila spolno napadena, da so nekoga nekje pretepli, da je nekdo dvigoval denar na bankomatu in ga je nekdo porinil in pobral denar, itd. Pogosto to pocnejo revni mladi crnci (stari okrog 20 let oziroma mlajsi) iz neke bliznje crnske soseske, ki nimajo v zivljenju prakticno nobene perspektive in ki so ze na startu onemogoceni (rasna delitev je ponekod v Ameriki se vedno izredno prisotna in je eden vecjih problemov sodobne Amerike). Seveda pa se zdalec niso vsi kriminalci temnopolti - so iz vseh "background"-ov, pogosto se ukvarjajo s preprodajo drog, zvodnistvom, itd., obcasno pa zaidejo v krizo in rabijo hitro denar. Policija tukaj odsvetuje vsakrsno hojo sam ponoci (tudi znotraj univerze).
Zdravstveni sistem je v Ameriki zelo kvaliteten, seveda ce si ga lahko privoscis. Ce nimas zdravstvenega zavarovanja, utegnejo stroski zdravljenja biti astronomski. Slovensko zdravstveno zavarovanje ti v Ameriki ne bo prakticno nic pomagalo. V Ameriki ni tako kot v Sloveniji, kjer imajo prakticno vsi prebivalci urejeno zdravstveno zavarovanje, kjer zavarovanje dobis avtomaticno ob zaposlitvi in je to neke vrste rutina. V Ameriki kupis zdravstveno zavarovanje na prostem trgu, tako kot pri nas npr. avtomobilsko zavarovanje. Pri tem te nihce ne sili, da zavarovanje sploh imas. Zavarovanja v Ameriki so zelo razlicna, glede na ceno in obseg zavarovanja. V splosnem se mi zdi, da ima povprecen American slabse zavarovanje kot povprecen Slovenec.
Univerze pogosto svojim studentom ponudijo zdravstveno zavarovanje po ugodni ceni. Vecinoma zdravstveno zavarovanje vseeno ni poceni, zato nekateri studenti "varcujejo" tako, da niso zavarovani (izredno nevarno - neka studentka tukaj je v taki situaciji zanosila in rodila in zdaj ima priblizno $10.000 dolgov, kolikor je stal porod).
Ce gres na eno izmed boljsih univerz in si siguren, da bos vsaj povprecno financno preskrbljen (stipendije, ipd.), pa naj te ne skrbi, saj je ponavadi zdravstveno zavarovanje, ki si ga uredis preko univerze, kvalitetno.
Amerika je dezela velikih ekstremov. Mozno je neskoncno dobro (odlicni pogoji za studij, raziskave) in neskoncno slabo (brez zdravstvenega zavarovanja, kriminal, ipd.)
Carnegie Mellon University
To je privatna univerza v Pittsburghu, PA, kjer jaz studiram. Programi nekaterih oddelkov te univerze so v samem ameriskem vrhu, npr. moj program je med najboljsimi tremi v ZDA. Dodiplomski program nase univerze je precej dober (nekje med prvimi 20.-imi v ZDA). Sam kampus vcasih morda deluje nekoliko depresivno, predvsem, ker veliko ljudi tukaj meni, da Pittsburgh ni ravno "the most cool place in America". Kampus ima velike probleme s parkiranjem: parkirnih mest je kronicno premalo in podiplomski studenti tu praviloma ne dobijo parkirnega mesta na univerzi. Tako morajo na delo hoditi z avtobusom, kar je lahko problem v vecernih urah, ko avtobusi vozijo redkeje. Npr. jaz sem na cakalni listi za "parking permit" ze od avgusta 2002 pa do danes. Kot se spomnim iz Ljubljane, so asistenti in mladi raziskovalci (vsaj na FMF) vsi imeli moznost parkiranja neposredno pred fakulteto, tako da je v tem pogledu situacija boljsa v Sloveniji kot tukaj. Naj omenim se to, da se tu z avtobusom vozijo vecinoma najrevnejsi sloji in pa studenti, vecina Americanov pa se vozi z lastnim avtomobilom (kar je tudi eden od razlogov za to, da je javni prevoz v Pittsburgh-u v rdecih stevilkah in stalno na robu bankrota). Mesto Pittsburgh je bilo nekoc veliko jeklarsko mesto, danes pa so od tezke industrije ostale vecinoma le se velike prazne stavbe (podobno kot na Jesenicah). Na splosno pa je mesto samo za ameriske razmere srednje varno, stanovanja so vecinoma starejsega datuma, bivanje v njih pa razmeroma poceni. Nek moj kolega je rekel, da je mesto podobno Mariboru: ni glavno mesto, a je veliko, ima mocno industrijo, kjer dela velik del prebivalstva (t.i. blue collar jobs).
Princeton University
Princeton je v zvezni drzavi New Jersey, 1 uro z vlakom od New Yorka in pol ure od Philadelphie. V letu 2001 izbrana za najboljsi dodiplomski program v Ameriki. To je elitna univerza, z veliko Nobelovci in cudovito arhitekturo (English-style).
Stanford University
Je v zvezni drzavi California, v sloviti Silicon Valley, eno uro z vlakom izven San Francisca. Prakticno enako kot Princeton, le da je arhitektura tu v spanskem stilu.
Berkeley
California, pol ure z vlakom iz San Francisca.
Na splosno sem jaz bil nad Kalifornijo med mojim enotedenskim obiskom januarja 2002 precej navdusen (bil sem le v severnem delu, okoli San Francisca). Podnebje je zelo toplo in prijetno, ljudje precej sprosceni, narava je razmeroma lepa, itd. Pacific ima svoje care in na ulicah vidis veliko privlacnih zensk. San Francisco Bay Area je zelo lepa pokrajina (se vedno se sicer ne more kosati s Slovenijo), San Francisco pa ima precej ljudi za najlepse mesto v Ameriki (je pa tudi najdrazje).Georgia Tech: prispeval Matija Crne, podiplomski student (Ph.D.) kemije na Georgia Institute of Technology v Atlanti
Georgia Tech je mala-srednje velika drzavna univerza (14000 dodiplomskih in 5000 podiplomskih studentov) z mocnim poudarkom na vse vrste inzenirstva (engineering). To je spet malo drugace, kot doma, ceprav se tudi v Sloveniji zacenja bolj poudarjati kdo je inzenir in kdo ne. Skoraj vsaka bazicna naravoslovna veja ima tudi engineering razlicico (chemical, computer, mechanic, electrical... engineering). Nahaja se precej blizu centra Atlante in campus je precej nov, ker je bilo veliko objektov dodanih za Olimpijado 1996. Univerza je rangirana st. 2 po razmerju cena/vrednost. Vecina engineering programov je med top 10, bazicni naravoslovni programi niso tako visoko rangirani, ampak rastejo.
Atlanta je bila leta 2001 najhitrejse rastoce mesto v ZDA. V 11 mesecih po mojem prihodu sem je stevilo prebivalcev naraslo za 400.000. Je sredi ravnine, ker mojim Alp navajenim ocem povzroca precej tezav :-). Slovi po tem, da je najvecje mesto na ameriskem Jugu, z eno najvecjih populacij homoseksualcev (takoj za NYC in SanFran). Slovi tudi po nepopisnih prometnih zamaskih, saj se povprecni prebivalec pelje vsak dan 30 milj v eno smer do sluzbe!!!! Najboljsa lastnost tukaj je podnebje, ki je zelo milo cez celo leto, le poleti se spremeni v vroc in vlazen pekel. Ob tem je potrebno pripomniti, da je na enaki zemljepisni sirini kot Kairo.
vec drugic... Oz. ce sam kaj ves, ali bi rad dodal opis svoje sole, mi pisi!
To je obsezno vprasanje. Dodiplomski studij je v ZDA drugace zasnovan kot v Sloveniji. Traja tocno stiri leta (in nic vec, ni absolventov, ipd.). Studenti letnikov 1.,2.,3. in 4., nosijo neformalne nazive (ki nimajo nikakrsne negativne konotacije) freshman, sophomore, junior, senior. Ne poznajo razlike med univerzitetnimi programi in visokimi strokovnimi oz. visjimi solami, obstaja samo en enoten program. Torej, ni tako kot pri nas, kjer obstajata neke vrste dve verziji istega programa, osnovna (visoka strokovna) in zahtevnejsa (univerzitetna).
Vsi predmeti trajajo en semester (nekateri pa tudi samo pol semestra, to je cetrt leta). Ameriski dodiplomski studenti imajo v primerjavi s slovenskimi studenti veliko vec izbire pri predmetih, ki jih bodo poslusali. V Sloveniji je tako, da ko se enkrat vpises na dolocen program, je s tem (z moznimi manjsimi popravki, npr. s prehodom na drugo smer) program studija skoraj popolnoma dolocen. V Ameriki ni tako. Univerze imajo kreditni sistem. To pomeni, da se studenti pred vsakim semestrom posebej odlocijo, katere predmete bodo poslusali v tem semestru. Pri tem niso omejeni samo na eno doloceno podrocje (npr. samo na racunalnistvo), ampak lahko poslusajo katerekoli predmete na kateremkoli oddelku. V zacetnih fazah studija, na primer po prvem letu dodiplomskega studija, lahko brez vecjih tezav prehajajo med druzboslovjem in naravoslovjem, kar je v primerjavi s Slovenijo izredno fleksibilno. Ker so univerze organizirane v obliki kampusov, to ne povzroca tezav s prevozi studentov med oddelki, kot je npr. primer v Ljubljani (poskusite priti npr. od filozofske fakultete do fakultete za druzbene vede ob 3h popoldne).
Seveda tudi v Ameriki izbira ni povsem poljubna in niso veljavne kar vse mozne kombinacije predmetov, je pa zelo svobodna. To je urejeno s t.i. "major" in "minor". Vsak student mora v doloceni fazi studija (ponavadi proti koncu, v zadnjih letnikih) deklarirati vsaj en major. Major pomeni neko doloceno podrocje.
Primer: studentka Anna Levine se deklarira, da bo diplomirala kot: major v racunalnistvu, major v matematiki in minor v ekonomiji (Ta kombinacija je precej pogosta). Boljsi studenti imajo ponavadi vsaj dva majorja. Univerza ima dolocena pravila, katerim pogojem mora student zadostiti, da lahko diplomira z majorjem oz. minorjem iz dolocenega predmeta. Npr. za major iz racunalnistva ti pogoji dolocajo, koliko predmetov iz racunalnistva mora student poslusati, kateri ti predmeti morajo biti, ipd. Ponavadi pogoji dolocajo neko (majhno) stevilo t.i. core predmetov, ki jih mora student obvezno poslusati in neko stevilo t.i. electives, ki jih student prosto izbere med predmeti na oddelku. Pogoji za minor iz racunalnistva pa so neke vrste oklescena verzija pogojev za major.
V praksi 99% studentov v prvem in drugem letniku ne ve, oziroma ni sigurna, katere majorje oz. minorje bo izbrala. Zato velika vecina studentov v prvem in drugem letniku poslusa splosne predmete. Npr., ce jih zanima bolj naravoslovje, poslusajo osnovne matematicne predmete. Ce jih zanima bolj druzboslovje, poslusajo predmete s tujih jezikov, osnoven tecaj iz filozofije, ipd.
Na nekaterih boljsih univerzah (npr. na Stanfordu, zagotovo pa tudi drugje) je celo tako, da studenti vpisejo pred zacetkom semestra veliko vec predmetov, kot jih bodo v tistem semestru dejansko opravili. Na zacetku semestra hodijo poslusat vse predmete, ki so jih vpisali, in se potem cez kaksna dva tedna odlocijo (ko dobijo vtis o predmetu in predavatelju), katere predmete bodo dejansko poslusali do konca, iz ostalih pa izstopijo (drop-out). To je povsem normalno, tako delajo vsi studenti in noben profesor zaradi tega ni uzaljen.
Najboljsi studenti (recimo zgornjih 20%) imajo skoraj brez izjeme vsaj dva majorja, veliko pa jih ima poleg tega se en minor.
Meni osebno se ameriski nacin zdi veliko bolj naraven. V Sloveniji precej dobrih studentov tudi zeli zvedeti vec o razlicnih podrocjih. Zaradi tega v praksi v Sloveniji pogosto vidimo, da nekateri vzporedno studirajo dva studija. Ampak, v primerjavi z ameriskim sistemom je to precej naporno in neprakticno. V Sloveniji bos namrec moral opraviti 2 polna programa, v Ameriki pa le enega (ki je sestavljen iz dveh priblizno enakih polovic, ce imas dva majorja). Se pravi, da imas potem v Ameriki lahko "normalno" zivljenje in se lahko poleg studija ukvarjas se z vrsto obstudijskih dejavnosti.
Slovenski studenti so primerljivi s tistimi ameriskimi studenti, ki se ze na zacetku studija trdno odlocijo samo za eno podrocje in jemljejo (namerno) samo predmete iz tega podrocja. Taki studenti deklarirajo samo en major in na koncu studija vedo OGROMNO o tem predmetu, naucijo pa se malo o cem drugem. Takih studentov je v Ameriki zelo malo, v Sloveniji pa smo prakticno vsi bili v nekem smislu taki - tako je usmerjen slovenski solski sistem.
Se ena zanimiva razlika je, da boljsi studenti lahko dolocene univerzitetne predmete opravljajo ze v srednji soli. V visjih letnikih srednje sole je mozno dolocene predmete opravljati na dveh razlicnih nivojih: osnoven in zahtevnejsi. Vecina boljsih dijakov poslusa vsaj nekaj predmetov na zahtevnejsi stopnji. Cas, ki ga zaradi tega prezivijo v ucilnici v srednji soli, je enak ne glede na stopnjo pouka, le predmet je zahtevnejsi in porabis vec casa za domace naloge in podobno. Kot ze receno, mnoge ameriske univerze (sicer ne vse) ti potem tak srednjesolski predmet priznajo in te oprostijo opravljanja ustreznih predmetov v prvem letniku dodiplomskega studija. To lahko potem dodiplomski studij precej skrajsa, s tem pa tudi precej zniza solnino. Npr. mi imamo tukaj na CMU v laboratoriju nekega podiplomskega studenta, ki je preko teh postopkov uspel opraviti dodiplomski studij v 3 letih. In pri tem ne gre za to, da moras za to biti totalni genij - to je nekaj naravnega tukaj v solskem sistemu, kar nadarjenim omogoca napredovanje in uspeh. To vsi tukaj sprejemajo kot normalno, zaradi tega ni nobene fovsije ali cesa podobnega. Za konstrast: kaj takega je v Sloveniji povsem nepredstavljivo, da bi na dodiplomskem studiju dovolili, da se srednjesolski predmeti stejejo kot veljavni na univerzi. V ZDA je solski sistem bolj fleksibilen in ce je nekdo nadarjen, se mu omogoci, da hitreje napreduje. Npr. jaz sem v Sloveniji bil super odlicnjak in kasneje super student, pa me nihce ni na nobeni stopnji zaradi tega oprostil nobene obveznosti in sem tako kot vsi ostali pac porabil 4 leta za srednjo solo in 5 let za dodiplomski studij. Pojmovanje je v ZDA glede tega res drugacno: npr. tu imamo v nasi skupini tudi nekega dodiplomskega studenta, ki je nadarjen in ki je ze v srednji soli opravil toliko predmetov, da se je po srednji soli vpisal kar v 3. letnik dodiplomskega studija na CMU. Sistem mu gre zelo na roko, ni iz kaksne bogate druzine, a ima studij financno polno pokrit preko stipendij. Profesorji ga cenijo in spodbujajo, do te mere, da je fant pred kratkim kar sam ustanovil svoje racunalnisko podjetje in zdaj dela hkrati faks in zaganja podjetje (in ima dobre sanse za uspeh; ce pa ne, si bo pridobil ogromno izkusenj in imel bogat CV). In tu ne gre za kaksno poceni preprodajanje racunalnikov, gre za tehnolosko zahtevno podjetje, kjer se je zbrala skupaj pescica pametnih fantov in deklet, ki zdaj na ameriskem trziscu poskusajo uspeti z neko novostjo v racunalnistvu. Res da to ni tipicen primer na CMU, saj je ta student med najboljsimi na univerzi, ampak ni pa po mojem mnenju tako zelo genialen. V Sloveniji imamo tudi ljudi, ki so cisto primerljivi, a jih pac solski sistem tretira povsem enako kot vse ostale. Pogosto jih zal zasipuje z nepreglednimi mnozicami nekih podatkov, teorij, vcasih zal tudi zastarelega znanja. Vse to potem vzame cas, da zadostis vsem tem zahtevam in se vse to naucis. To sicer da solidno izobrazbo, a tudi pusti v studentih nepotreben obcutek nemoci in majhnosti v primerjavi z vsem tistim, cesar se pa se nisi naucil in nisi osvojil. Druga moznost za nekoga nadarjenega v Sloveniji je, da se pac namerno ne naucis vsega, kar se od tebe zahteva na univerzi, in se gres neke vrste samoselektivnost. Ampak potem imas pac nizje ocene. Ta resitev po mojem spet ni tako dobra, ker nizje ocene pac ne prinasajo nekega ugleda, zapirajo vrata na podiplomski studij doma in v tujini in te definitivno zaradi nizkih ocen nihce ne bo nihce spodbujal k uspehu, pa se sam se bos slabo pocutil. Poanta uspeha v druzbi kot je ZDA ni v nenehnem premocrtnem branju knjig iz kaksne znanstvene knjiznice, ampak je v ustrezni selekciji poucevanega znanja in v njegovi konkretni aplikaciji na dejanske probleme v gospodarstvu. Zaradi tega potem take ekstremne uspesnosti v Sloveniji niso mozne, oziroma so bistveno tezje.
Dobra stran slovenskega solskega sistema je, da ce gres v Ameriko na podiplomski studij, potem si se ze na dodiplomskem studiju o tem predmetu naucil veliko vec kot tvoji ameriski kolegi in bos v prednosti (ker so tvoji ameriski kolegi poleg tega predmeta imeli major se iz cesa drugega, ti pa si se posvetil samo temu predmetu). Npr., ce si opravil dodiplomski studij matematike v Sloveniji, potem bos na podiplomskem studiju matematike v Ameriki zelo konkurencen (in imas tudi moznost, da si sprejet na zelo dobre programe).
V Ameriki vlada trzni princip tudi med profesorji. Profesorji se trudijo, da bi njihov predmet opravilo (torej v celoti dokoncalo) cimvec studentov. Profesorjeva placa je namrec neposredno odvisna od stevila studentov, ki poslusajo njegove predmete in ki predmete TUDI OPRAVIJO (studenti, ki izstopijo, ne stejejo!). To profesorje sili v dobro kvaliteto predavanj, ker bo v nasprotnem primeru predmet poslusalo malo studentov in jih bo veliko iz predmeta izstopilo. Po drugi strani profesor ne more sprostiti pogojev in narediti predmet prelahek, ker bodo ostali profesorji to opazili in bo vodstvo oddelka prej ali slej ustrezno reagiralo. Na koncu vsakega semestra studenti izpolnijo anonimno anketo o predmetu in profesorju. Rezultati anket (za zadnjih 10 let ali se vec) so na Internetu (treba je imeti ustrezen username/password, kar imajo vsi vpisani studenti) dostopni vsem studentom na univerzi. To je potem lahko koristno orodje pri odlocitvi, katere predmete opravljati v naslednjem semestru. V primerjavi s Slovenijo je veliko manj fiksnih obveznih predmetov, ki jih morajo opravljati vsi studenti. Izogniti se ne mores le core za vsak major, pa se tu imas vcasih izbiro med vec razlicnimi kombinacijami. Profesorji, ki ucijo te "core" predmete, se pogosto menjajo. Zato je malo profesorjev, ki se "jim ne mores izogniti". Sistem tudi veliko bolj nagrajuje profesorje, ki nadpovprecno dobro ucijo. Ce nekdo vec let zapored prejema visoke ocene studentov, dobi za to prestizno nagrado, visjo placo in hitrejse napredovanje. Ce nek profesor slabo predava, studenti tega predmeta enostavno ne bodo poslusali (ker nimajo casa, da bi ga zapravljali s slabimi predavanji) in cez nekaj let bo statistika to jasno pokazala. Ker so sole prisiljene ohranjati dobro ime (od tega je odvisno, koliko denarja bodo iz najrazlicnejsih virov dobile za svoje delovanje), bodo ustrezno ukrepale.
Poleg tega je pomembna razlika tudi to, da je v Ameriki treba placati za dodiplomski studij zelo visoko solnino. To v praksi pomeni, da studenti hocejo za svoj denar tudi nekaj dobiti.
Tukaj je drugace tudi to, da vsi predmeti trajajo le en semester (kar je pol leta) in da je predmet mogoce opraviti le v sklopu tega semestra. V Sloveniji studenti pogosto izpite pri posameznem predmetu opravijo dolgo (vec mesecev, ali celo vec let) zatem, ko je bilo opravljeno zadnje predavanje. Pri nas je to povsem obicajno in normalno. V Ameriki ni tako. Ce v nekem semestru vpises nek predmet, moras v tem istem semestru pri tem predmetu opraviti vse ustrezno delo (domace naloge, projekte) in opraviti vse potrebne izpite. Ce predmeta ne opravis, ali iz njega izstopis, lahko poskusis se enkrat naslednje leto ali naslednji semester, ko se ta predmet vnovic predava. V nekaterih primerih moras zato placati dodatno solnino. V vsakem primeru pa se ti ze opravljeno delo iz prejsnjega leta ne steje in moras vse (oziroma vecino) narediti znova.
Ponavadi ima vsak predmet dva pisna izpita, ki sta oba obvezna in stejeta v koncno oceno. Ponavadi je en izpit na sredini semestra (t.i. "midterm exam") in eden na koncu semestra (t.i. "final exam"). Final exam vecinoma pokriva kompletno snov (tudi tisto, kar je bilo ze pokrito z "midterm exam"), ceprav ne nujno vedno (in to dejstvo, ali pokriva tudi prvo polovico ali ne, je vedno studentom jasno naznanjeno pred izpitom). Koncna ocena pri predmetu je utezeno povprecje ocen pri teh dveh izpitih (lahko z razlicno utezjo) in domacih nalog. Ustnih izpitov ni, so samo pisni. Za Americane (ki imajo radi individualne svoboscine in svoj "private space") bi bila tudi precej neprijetna situacija, ko bi morali na ustni izpit in tam biti v situaciji, ko si sam v kabinetu s profesorjem in se potencialno lahko izkaze, da necesa ne znas. Tudi za marsikaterega tukajsnjega profesorja bi bila taka situacija neprijetna.
V splosnem velja, da dodiplomski programi v Ameriki niso zahtevni. "Undergrads have fun in this country" sem pogosto slisal. Po moji oceni so lazji in manj naporni kot nasi dodiplomski programi - razen seveda na najboljsih univerzah.
Se ena razlika, ki sem jo opazil, je naslednja. V Sloveniji za nekatere poklice (dober primer sta medicina in pravo) obstaja poseben dodiplomski studij. V Ameriki ni tako. Ce hoces postati zdravnik, najprej naredis obicajen dodiplomski studij (npr. z majorjem iz biologije in kemije). Potem pa gres v medical school, ki je neke vrste podiplomski program, kjer se naucis vsega, kar rabis kot zdravnik. Enako velja za pravnike, ki se v ameriki za pravo specializirajo sele PO koncanem dodiplomskem studiju.
Ker je ameriski dodiplomski studij drugace zasnovan kot slovenski, se utegne zgoditi, da ustrezna slovenska fakulteta nerada nostrificira amerisko diplomo (torej nerada prizna amerisko diplomo kot ekvivalent doloceni slovenski diplomi). Gotovo je pomemben razlog za to, da so slovenski dodiplomski programi bistveno bolj specializirani za doloceno podrocje kot ameriski.
Primer: v Ameriki diplomiras iz dveh majorjev: kemija in biologija (primera kemija in biologija sta izbrana poljubno in se ne nanasata na kakrsnekole resnicne poskuse nostrifikacije tujih diplom na teh dveh slovenskih fakultetah, na katerikoli slovenski univerzi). Katera slovenska fakulteta bo nostrificirala tvojo diplomo? Na kemiji utegnejo biti mnenja, da nisi opravil dovolj izpitov iz kemije, na biologiji pa bodo istega mnenja za biologijo. Slovenske fakultete pac vidijo, da je bilo za amerisko diplomo potrebno veliko manj specialisticnega znanja iz dolocenega predmeta in zato stezka izenacijo v Ameriki pridobljeno znanje s slovenskim. Sirino ameriskih univerz je pogosto tezko vnovciti v Sloveniji, saj v Sloveniji ni programov, ki bi bili ekvivalentni ameriskim. Torej: ce se da (pogosto je to v naprej v bistvu nemogoce), se v naprej pozanimaj, ce ti bo v Ameriki opravljeno delo formalno priznano tudi v Sloveniji.
Slovenski solski sistem je v sedanji obliki pogojen z naso preteklostjo, kulturo, ipd. V mnogih vidikih vidim v ameriskem sistemu velike prednosti, vprasanje pa je, v koliksni meri je mozne te prednosti implementirati v Sloveniji, saj gre za dve cisto razlicni kulturi.
V zvezi s tem sem prejel naslednji komentar prof. dr. Josipa Globevnika iz Fakultete za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani:
Morda bi bilo dobro omeniti, da ameriske univerze na dodiplomskem studiju nadaljujejo tradicijo t.i. liberal arts collega-a. To pa je v nekem smislu podaljsana srednja sola, s poglobljeno splosno izobrazbo. To je v skladu s tem, da so tam srednje sole neprimerno slabse kot v Evropi. Tako n.pr., ce nekdo studira matematiko, na dodiplomskem studiju ne more imeti vec kot polovice matematicnih predmetov. Zato so nasi studenti, ki zacnejo na podiplomskih solah tam, tudi tako dobro pripravljeni.
Opozorilo:
To opozorilo dodajam, ker sem v zadnjem casu prejel precej pisem slovenskih srednjesolcev, ki si zelijo studirati v ZDA. Vecinoma si zelijo biti sprejeti na najboljse ameriske univerze, kot so Princeton, Harvard, Yale, Stanford, kar je seveda razumljivo. Mislim pa, da se marsikdo ne zaveda naslednjega. Studij na teh slovitih univerzah, ki so svetovno znane, je zelja mnogih ameriskih najstnikov in najstnikov v drugih drzavah sveta. O tem ljudje sanjajo, trepetajo, si zabasajo srednjesolski urnik do onemoglosti, da imajo cimvec obsolskih dejavnosti, zato da si s tem izboljsajo moznosti sprejema. V ZDA studij na taki sloviti univerzi pomeni odprta vrata v najboljse sluzbe, zato je tekmovalnost pri vpisu na te univerze zelo velika. V ZDA je 300 milijonov ljudi, teh slovitih univerz pa je pescica. Na slovite univerze pridejo tisti, ki so ekstremno dobri dijaki (primerljivi recimo s slovenskimi super odlicnjaki), ki imajo poleg tega se vidne uspehe v obsolskih dejavnostih ali so kako drugace izjemni. Recimo, ce prejmes olimpijsko medaljo v kaksnem sportu, te bo taka univerza opazila in konsiderirala. Ravno tako, ce imas medaljo s kaksne olimpijade znanja (matematika, fizika, itd.). Ampak res samo opazila, dalec od tega, da bi bil sprejem garantiran. Tudi ce si sprejet, si moras pogosto studij potem placati delno ali v celoti sam. Ti stroski niso majhni in jih marsikdo ne zmore, tako v ZDA, mednarodno pa se sploh, ker je standard v vecini drzav sveta nizji kot v ZDA.
Sprejem za tuje studente je pogosto se tezji kot za ameriske, ker prihajajo iz neznanega okolja in ker imajo ameriske univerze itak ze dovolj izredno kvalitetnih domacih kandidatov. Zaradi tega je na ameriske univerze nekoliko lazje biti sprejet, ce si obiskoval kaksno solo z mednarodno maturo. Posebej za tisto v Devinu (United World College of the Adriatic) sem v preteklosti slisal za vec uspesnih primerov nadaljnega studija v tujini. Kako pa je s slovenskimi mednarodnimi maturami, pa ne vem tocno, ker s tem nimam izkusenj - ce jih kdo ima, naj jih prosim sporoci.
Vecina ameriskih slovitih univerz vseeno vsako leto sprejme tudi neko majhno stevilo tujih studentov. Ti studenti so po vecini na nek nacin izjemni. Ameriske univerze jih sprejmejo tudi zato, da na ta nacin svojim domacim studentom omogocijo, da imajo stik tudi z nekom iz tuje kulture, kar obogati studij.
V ZDA pa je seveda zeliko veliko drugih univerz. Vecina od teh je iz tujine "nevidna". Le najbolj slavne univerze namrec nastopajo v filmih in raznih nanizankah v stilu Beverly Hills, 90210. Za preostale univerze povprecna oseba v Sloveniji se ni slisala, ceprav je marsikatera po mednarodnih kazalcih uvrscena visje kot mnoge evropske univerze. Na primer, vtipkaj v Google "top 500 universities" in poglej, katere univerze so na tem seznamu pri vrhu. Zaradi pomanjkanja informacij si marsikdo iz tujine lahko ustvari napacen vtis, da je v ZDA le nekaj zazeljenih univerz, vse ostale pa so za tiste "drugega ranga" in za "manj sposobne". Vecina ameriskih studentov je, ze po statisticni logiki, vpisanih na te mednarodno manj znane, a se vedno izredno kvalitetne, univerze. Mnogi od teh studentov bodo v zivljenju veliko dosegli. Tam se vedno poucujejo zelo dobri (tudi vrhunski) profesorji, se vedno se lahko veliko naucis, je pa res, da ce gres nazaj v Slovenijo, da bo tisti "wow" faktor manjsi.
Ce si v slovenski srednji soli ekstremno uspesen, ce imas medalje z raznih olimpijad, ce si vrhunski sportnik, ce si dosegel nekaj, kar je neobicajno in redko, potem mislim, da imas realno moznost, da te sprejme kaksna najboljsa ameriska univerza. V vsakem primeru, kot pravijo, poskusiti ni greh. Neodvisno od tega pa se vprasaj tudi, ce ti je ameriski nacin zivljenja vsec, ce si pripravljen zapustiti dom, svoje domace, svoje prijatelje. Zivljenje je tukaj v ZDA precej drugacno kot v Sloveniji.
Najprej: v Ameriki obstaja vec tipov podiplomskih programov: Ph.D.,M.Sc., poleg tega pa se dolocene specializacije kot so podiplomski program, da postanes zdravnik, odvetnik, ipd. Vse v nadaljevanju se nanasa na Ph.D. in M.Sc. programe, saj z drugimi tipi podiplomskih programov nimam izkusenj. Za studente iz Slovenije so najbolj zanimivi ravno Ph.D. in M.Sc.
Obstajajo velike razlike v kvaliteti posameznih podiplomskih programov. Nekatere univerze imajo npr. mocan oddelek za ekonomijo, druge so mocnejse npr. v filozofiji. Naceloma velja, da vecji kot je splosen ugled dolocene univerze, vec je oddelkov na tej univerzi, ki so v samem svetovnem vrhu.
Prakticno vse ameriske univerze ponujajo podiplomske programe iz vec razlicnih podrocij (ceprav ne nujno na vsaki univerzi iz vseh). Najboljsi podiplomski programi v Ameriki so precej zahtevni, po moji oceni precej bolj zahtevni od slovenskih. V Ameriki je konkurencni boj izredno hud, tako da so se profesorji prisiljeni truditi, da objavijo dobre clanke in da imajo dobra predavanja. Od vsega tega je namrec njihova nadaljna kariera bistveno odvisna. Vse to se meni zdi v Ameriki veliko bolj ostro kot v Sloveniji. V Ameriki je akademski trg zelo velik: oddelkov iz dolocenega podrocja (npr. kemija) je veliko (lahko tudi okoli 100 v celotni Ameriki). Podiplomski studij v Ameriki je precej resna zadeva in je misljen kot neke vrste uvod, pripravljalnica za bodoce raziskovalno delo. Med podiplomskim studijem naj bi se student naucil raziskovalnih metod, se uvedel v doloceno raziskovalno podrocje in o njem napisal doktorsko disertacijo. Dobro (pravzaprav nujno in izredno pomembno za nadaljno kariero) je, ce objavi cimvec clankov. Vse to zahteva celega cloveka in je precej velika zrtev. Podiplomski studenti v Ameriki pogosto nimajo casa za ustvarjanje druzine ali za veliko obstudijskih dejavnosti (je pa to odvisno od vec dejavnikov, kot so zahtevnost programa, od osebnosti (znacaja) posameznega studenta, ipd.).
V Ameriki se napredek podiplomskih studentov spremlja v bolj pogostih intervalih kot v Sloveniji. Pri oceni kvalitete dela posameznega studenta so profesorji ponavadi precej objektivni in ce je treba tudi neusmiljeni. Ce nek student ne pokaze napredka v predvidenem casu, sledijo precej direktna opozorila in zatem (v ekstremnih primerih, ki pa niso tako redki; to je sicer precej odvisno od oddelka) tudi slovo v stilu "Goodbye and thanks for all the fish."
V Ameriki se od podiplomskih studentov pricakuje (seveda v razumnih mejah), da "they challenge the authority". To pomeni, da ni nic narobe (ampak je povsem normalno), ce se ne strinjas s profesorjem in poskusas argumentirano pokazati nasprotno. Noben profesor se zaradi tega ne pocuti ogrozenega in profesorji (z redkimi izjemami) se nimajo za nezmotljive. Za vse to ne bi bilo nobenega razloga, saj je itak jasno, da profesor svoje akademske pozicije ni dobil na "lepe oci".
Mnogi ameriski profesorji imajo odlicen smisel za timsko delo, tako da niso redke skupinice, kjer npr. po dva ali trije profesorji skupaj z nekaj podiplomskimi studenti opravljajo dolocene raziskave, skupaj objavljajo clanke, ipd. Mene je presenetilo, kako uspesno je lahko tako timsko delo. Trije raziskovalci, ki delajo na istem problemu, so bistveno vec kot 3x hitrejsi kot trije nepovezani raziskovalci. Torej: kvalitetna skupina v istem casu proizvede vec clankov na raziskovalca, kot ce bi ti raziskovalci delali vsak zase vsak na svojem problemu.
Podiplomski programi v Ameriki trajajo razlicno dolgo, nekje med 4 in 6 let. V zadnjem casu se posebej v znanosti dolzina programov nekoliko podaljsuje, tako da niso tako redki programi, ki trajajo 6 let ali tudi vec. Na primer, na mojem oddelku imamo tri podiplomske studente, ki so v devetem letniku podiplomskega programa in to ne po svoji lastni zelji. V vecini programov je treba najprej opraviti dolocene podiplomske predmete, zatem pa sledi delo proti doktoratu. Velika vecina programov pozna t.i. "qualifiers", ki so neke vrste generalni izpiti, ki jih mora student opraviti, preden dobi zeleno luc za pisanje doktorata. Ponavadi se qualifierse opravlja po opravljenih podiplomskih predmetih, nekje 2 leti po zacetku programa. Na nekaterih solah so qualifiersi precej tezki in sluzijo kot sito. Tistim studentom, ki qualifiersev v dolocenem roku ne opravijo, podelijo M.Sc. in jih izpisejo iz programa, ostali pa lahko nadaljujejo do doktorata. Seveda pa niso vsi M.Sc. podeljeni na ta nacin. Vcasih se zgodi, da kandidat prostovoljno izstopi (lahko iz cisto osebnih razlogov) iz Ph.D. programa in ce je po mnenju profesorjev do takrat opravil dovolj dela, mu za ze opravljeno delo v programu podelijo M.Sc. Poleg tega seveda obstajajo tudi podiplomski programi (ti niso Ph.D.), kjer je M.Sc. koncni cilj ze od vsega zacetka.
Naj napisem se nekaj o ameriskih profesorjih v smislu mentorstva. Pod prvo, niso tako redki ameriski profesorji, ki za Slovenijo se niso slisali. Tvoja dodiplomska izobrazba bo zato v takih situacijah morda konsiderirana kot manj vredna od ameriske in se bos moral, vsaj od zacetka, bolj izkazati kot tvoji ameriski sosolci, da bos dokazal upravicenost svojega obstoja na doloceni univerzi. Pri tem je npr. povprecje ocen, kvaliteta tvojega dodiplomskega studija, oz. splosna uspesnost, ki si jo imel v Sloveniji, vec ali manj irelevantna. Vazno je, kaj si od vsega skupaj odnesel in kako si s svojim znanjem lahko koristen tvojim profesorjem oziroma raziskovalni skupini v ZDA.
Izbira mentorja poteka po razlicnih postopkih na razlicnih univerzah. Ponekod se moras za mentorja odlociti prakticno takoj po zacetku studija (tako je na mojem oddelku). Drugje se odlocis sele cez pol leta ali po enem letu ali celo po dveh letih studija. Poznejsa izbira mentorja je bolj koristna za tiste studente, ki morda potrebujejo nekaj mesecev ali leto, da definirajo svojo raziskovalno usmeritev. Tezko je namrec to definirati takoj po dodiplomskem studiju. Veliko ameriskih podiplomskih studentov pa sicer ze med dodiplomskim studijem opravlja raziskave, tako da se ze med dodiplomskim studijem usmeri v doloceno podrocje. Taki studenti lahko takoj zacnejo opravljati raziskave s svojim mentorjem, zato je za njih hitra izbira mentorja koristna, ker s tem prihranijo na casu. Po mojih izkusnjah podiplomski programi glede casovnih terminov za izbiro mentorja niso prevec fleksibilni, ampak imajo eno politiko za vse studente v svojem programu. Zato je pri izbiri programa dobro misliti tudi na to, kako hitro bos moral izbrati mentorja in kako tezko utegne to biti za tebe.
Na nekaterih univerzah/oddelkih pa student sploh nima lastne izbire pri mentorju, ampak mentorja doloci kar oddelek glede na trenutne potrebe oddelka. V nobenem primeru pa ne mores dobiti za mentorja nekega profesorja, ki se s tem se strinja. Torej: ti lahko dolocenega profesorja vprasas za mentorstvo, a dokoncna odlocitev je profesorjeva. V danem trenutku seveda niso vsi profesorji zainteresirani za nove studente, ampak le dolocen del profesorjev. Ponavadi so to tisti profesorji, pri katerih je ravnokar nekdo zakljucil studij, ali tisti profesorji, ki so bili uspesni pri pridobivanju denarja za svoje raziskave in podobno. Drugi utegnejo ze biti polno zasedeni. V praksi sem videl, da se dogaja, da studenti pridejo na podiplomski studij mislec, da bodo lahko delali prakticno s katerimkoli profesorjem na oddelku, potem pa so neprijetno preseneceni, ko vidijo, da je izbira dejansko precej omejena.
Mentorja je (na nekaterih oddelkih) mozno kasneje tudi menjati in razlicni oddelki imajo razlicno politiko glede tega. Vendar jaz to odsvetujem: pomeni, da izgubis cas in bos doktoriral kasneje, okolici pa to tudi signalizira, da nekaj ni bilo v redu - s tem si definitivno ne bos nabral pozitivnih tock. To je podobno kot locitev v zakonu.
V ZDA obstajajo dobri mentorji in slabi mentorji. V ZDA lahko najdes vrhunske mentorje, ki zelo dobro vodijo, usmerjajo in ravnajo s svojimi studenti. Studente spodbujajo, o njih dobro govorijo drugim profesorjem, znajo ceniti napore studenta, znajo se tako majhno idejo studenta negovati do te mere, da iz tega na koncu nastane clanek. Skratka to so mentorji, ki zelijo svojim studentom pomagati pri njihovem profesionalnem razvoju. Podiplomski studij je namrec pogosto tezek in tudi najbolj sposobni studenti lahko zaidejo v krizo, pridejo pred neresljiv problem, ki ga kljub pridnosti in nadarjenosti ne morejo resiti. Dober mentor v taki situaciji ne zvali krivde na studenta, ampak isce konstruktivno resitev situacije. Zal v ZDA obstajajo tudi mentorji, ki svoje studente ignorirajo, ali jim nalagajo nerazumljive kolicine dela in vidijo studente predvsem kot vir poceni delovne sile za napredovanje svoje lastne znanstvene kariere. Akademska okolja v ZDA so zelo tekmovalna in pritiski na profesorje s strani vodstva oddelkov in univerze so lahko zelo veliki. Profesor mora producirati dovolj publikacij in pridobiti dovolj denarja za svoje raziskave, v nasprotnem primeru prej ali slej izgubi sluzbo. Posebej mladi profesorji so pogosto izpostavljeni takim pritiskom, ki se potem prenasajo na studente, na primer tako da so mentorji nesorazmerno zahtevni in kriticni do svojih studentov. Kriteriji, ki ti jih dolocen mentor postavi, so vecinoma namrec stvar mentorja osebno in vanje se drugi profesorji le redko vtikajo. Na primer, poznam primer nekega podiplomskega studenta, ki je dolgo casa trdo delo delal na raziskovalnem projektu in tudi ze imel rezultate, vendar je mentor ocenil, da rezultati niso dovolj dobri za objavo. Nato se je zgodilo, da je dolocen del teh rezultatov neodvisno in vzporedno odkril nekdo drug na neki drugi univerzi in jih je objavil. Kar je objavil, je bilo manj od tistega, kar je ta prvi student s strogim mentorjem neodvisno odkril samostojno. Seveda to pomeni, da je ta prvi student s cakanjem na objavo izgubil prvenstvo do teh rezultatov. Student je sel do mentorja, ki mu je rekel, da je "pac imel smolo" in da ti rezultati zdaj niso vec objavljivi. Za mentorja je s tem zadeva bila zakljucena. Ampak, spet ni nujno, da so vsi mladi mentorji taki, je pa nekaj, na kar bi jaz pri izbiri mentorja bil pozoren. Torej, v ZDA je sicer veliko zelo kvalitetnih mentorjev, a ne predpostavljaj, da bos ti enega od takih tudi dobil kar sam od sebe.
Ta dva opisana tipa mentorjev sta dva ekstrema, vecina mentorjev pa se nahaja nekje vmes. S prilagajanjem, potrpljenjem, fleksibilnostjo se da resiti marsikatero tezavo. Ko prides na novo v ZDA, ni vedno tako enostavno ugotoviti, kateri mentorji so bolj ali manj kvalitetni. Bodi pozoren na to, kako dolocen profesor predava, kaksen je v interakciji z drugimi profesorji in studenti, kako ga na splosno dojemajo drugi profesorji na oddelku in podobno. Kako dolgo tipicno traja doktorat pri posameznem profesorju? Nekateri profesorji so znani po dolgih doktoratih in iluzorno je pricakovati, da bodo v tvojem primeru nenadoma naredili izjemo. Nekateri profesorji, ki trenutno potrebujejo nove studente, znajo biti pri novacenju studentov precej agresivni, ti posiljati emaile, ustvarjati vtis, da so oni edina optimalna izbira in podobno. V Sloveniji ni navada, da bi profesorji tako aktivno iskali studente, zato ti utegne taka pozornost s strani dolocenega profesorja biti vsecna. Vendar, ni nujno, da so ti profesorji najboljsa izbira, posebej ce tako masovno novacijo vse, ne samo tebe. Resnicno dobri mentorji ne potrebujejo veliko reklame za sebe, ker so ze itak na dobrem glasu in imajo ze tako ali tako prevec kandidatov za studente. Jaz sem v praksi videl studente, ki so se odlocili za profesorja na podlagi nekega napacnega prvega vtisa, potem pa se je mentor izkazal za agresivnega, zainteresiranega samo za lastni uspeh in ne za uspeh studenta, hkrati pa je bil do studenta prekomerno zahteven. V nekaterih takih primerih sem videl, da so studenti mentorja zamenjali cez eno leto, v drugih so se izpisali iz programa, v tretjih so v taki neprijetni situaciji vztrajali vec let. V nobenem primeru pa ni mentor kaj dosti nastradal. Izogni se taki situaciji ze od vsega zacetka.
Po mojem mnenju je zelo pomembno, da se z mentorjem/mentorico ujames na osebnostnem nivoju. Med mentorjem in studentom je sicer priporocljiva neka distanca, a po mojem mnenju je zelo koristno, ce imata z mentorjem podoben nacin dela, ce vaju zanimajo podobni problemi in imata tudi podobno zivljenjsko filozofijo. Od tvojega mentorja je tvoja kariera KLJUCNO odvisna: pogosto vpliva na to, kako te bodo dojemali drugi raziskovalci, kaksno sluzbo bos dobil po koncanem doktoratu, kako se bos v splosnem pocutil med podiplomskim studijem. Mentor mora biti nekdo, ki ga ti osebno spostujes zaradi njegovih dosezkov. Vse to je pravzaprav zelo podobno poroki in zakonu: med profesorjem in studentom mora biti neko dejansko ujemanje. Ce dam primerjavo iz filmskega sveta, morata si biti nekako tako kot vesoljska viteza Obi-Wan Kenobi in Luke Skywalker.
Ce gres v Ameriko preko dolocene slovenske zveze, ki npr. sodeluje z nekim ameriskim profesorjem, je tovrstno tveganje ponavadi manjse, ker je ta ameriski profesor ze preizkusen. To je lahko velika prednost. Ce se prijavljas na doloceno solo brez da bi tam obstajala neka obstojeca slovenska zveza, bodi previden, koga izberes za mentorja. Izbira mentorja je sicer ena izmed najbolj vaznih odlocitev pri podiplomskem studiju in o tem je bilo tu v ZDA napisanega ze veliko. Dobra izbira mentorja pomeni, da te bo mentor promoviral pri pogovorih z ostalimi profesorji, da ti bo odpiral vrata pri iskanju dodatnih virov financiranja, da bo pripravljen poslusati tvoje probleme in ti jih tudi pomagal resevati, da bo na splosno imel dobro mnenje o tebi in da bo znal ceniti tvoje napore, da bo na tebe gledal kot na sposobno mlado osebo na zacetku kariere, da bo na splosno dobro govoril o tebi drugim znanstvenikom na raznih konferencah, itd., pod minimum vsaj to, da te bo predstavil drugim pomembnim znanstvenikom, npr. ko boste skupaj v druzbi na kaksni konferenci. To se morda vse slisi kot samo po sebi umevno, a v resnici ni.
Slabe stvari, ki se jim izogni z izbiro mentorja, kolikor se le da, so: mentorji, ki nikoli nimajo casa za tebe, hkrati pa zahtevajo nenehno nove rezultate; mentorji, ki so v financni stiski; mentorji, ki potrebujejo predvsem poceni delovno silo in ki od tebe zahtevajo enorme kolicine dela; mentorji, ki te zapustijo in gredo v sluzbo na drugo univerzo, ko si sredi pisanja doktorata in moras potem vse narediti znova pri drugem mentorju z drugo temo (to ni tako redek pojav: poznam enega studenta, ki je zaradi tega doktoriral dve leti kasneje kot bi sicer, enega studenta, ki je zaradi tega prekinil doktorski studij, in enega, ki je v taki situaciji sledil mentorju na novo univerzo); mentorji, ki so na splosno do vsega prevec negativni in cinicni.
To vprasanje si po mojem mnenju danes zastavlja precej sposobnih Slovencev, ki so ravnokar koncali (oziroma so na na tem, da ga kmalu koncajo) dodiplomski studij v Sloveniji.
Odgovor na to ni lahek. V Sloveniji imamo prijatelje, starse, punco/fanta (posebej te scene z datingom na daljavo niso prijetne), nekateri ze druzino, imamo konjicke, poznamo jezik in navade, poznamo svojo okolico, pocutimo se varno, skratka, imamo nek "life". Po odhodu v tujino vecino tega (zacasno) izgubis, zato je povsem razumno kalkulirati, da je treba od studija v ZDA veliko iztrziti, da se vse to splaca. Podiplomski programi v Sloveniji niso tako zelo slabi, kot se morda komu zdi. Res je sicer, da se tezko primerjajo z najboljsimi oddelki v Ameriki, saj je Slovenija majhna in ima svoje probleme. Vseeno pa situacija pri nas ni tako crna. Slovenija ima dolocene kvalitete, ki jih preveckrat jemljejo za samo po sebi umevne (malo kriminala, cudovita narava, okusna in zdrava hrana, umirjenost zivljenja, (v primerjavi s to "norisnico" tukaj v ZDA), majhne razdalje). Vse to v Sloveniji imamo, v ZDA pa nimajo (razen cudovite narave v narodnih parkih, razlika med SLO in ZDA je v tem, da ce hoces iti v naravo v ZDA, se moras potruditi in se tipicno voziti vec ur, da do tja prides, medtem ko v SLO zivis dobesedno sredi lepe narave).
Po mojem mnenju se v Ameriko splaca iti predvsem, ce gres na zelo dober program, boljsi od tega, ki ti je ponujen v Sloveniji. Ce gres na isto ali na slabse, moras imeti druge dobre razloge za odhod. Ce jih nimas, se najbrz preprosto ne izplaca, tako financno, tako akademsko, tako zivljensko.
Sprejemljiv razlog za odhod v tujino je tudi, da te zanima neko podrocje, ki pri nas ni dobro razvito in se zato odlocis, da gres k dolocenemu mentorju v tujino (a poskrbi, da ti bo splosen nivo sole ustrezal).
Tukaj bi bilo zelo dobro slisati izkusnje ostalih Slovencev, ki so studirali v tujini. Ali so zadovoljni? Kaj bi spremenili, ce bi se se enkrat podajali v vse to? Vsi ti odgovori lahko nekomu, ki se zdaj odloca o svoji nadaljni poti, ogromno pomagajo.
V ZDA je solsko leto razdeljeno na dva semestra (Fall Term, Spring Term). Jesenski semester se zacne v zacetku septembra (torej priblizno en mesec pred zacetkom univerzitetnega studijskega leta pri nas; tocen datum je odvisen od univerze) in konca tik pred Bozicem. Pomladni semester se zacne v drugi polovici januarja in konca v sredini maja.
V Kanadi ponavadi solsko leto delijo na tri obdobja (t.i. terms).
V poletnem casu (nekako od konca maja pa vse tja do zacetka septembra) studij obicajno ne poteka. V tem casu so studentje naceloma prosti, ceprav jih veliko ta cas izkoristi za obstranske zasluzke. Veliko jih gre tudi na "internship" (pripravnistvo). Internship pomeni, da te neko podjetje (ne univerza) zaposli za poletne mesece. V tem casu dobivas placo, ki je nizja od place redno zaposlenih, se vedno pa je (za studentski zep) razmeroma visoka. V tem casu si pridobivas delovne izkusnje in tako bogatis svoj CV (zivljenjepis). Razpolozljivost internshipov je odvisna od vec dejavnikov: uspesnost ameriskega gospodarstva v tem letu (ali je ali ni recesija), podrocje studija, ipd. Internship ni obvezen (razen na nekaterih programih) in ga lahko opravljajo tako dodiplomski kot podiplomski studenti. Najbolj znan primer studenta/ke, ki je imel/a internship, je v ZDA trenutno Monica Lewinsky, ki je bila pripravnica v Beli Hisi.
Kot tuj drzavljan v ZDA seveda za internship potrebujes delovno dovoljenje ameriske vlade. Obicajni studentski vizumi kot so F-1, J-1 v principu ne omogocajo nobene zaposlitve, z izjemo zaposlitev na tvoji univerzi (asistentstvo, delo v knjiznici, itd.). S pravili okrog vizuma J-1 nisem podrobno seznanjem. Ce si v F-1 statusu (ki je najbolj pogost in tipicen status za tuje podiplomske studente), je mozno zaprositi za posebno izrecno dovoljenje za poletno delo. Nacina sta dva: t.i. OPT in CPT. Pri nacinu OPT moras placati doloceno provizijo ameriski vladi (okrog $100), postopek odobritve pa traja 3 mesece in mora biti koncan pred zacetkom tvojega poletnega dela. To pomeni, da se moras za vse skupaj zmeniti razmeroma zgodaj, kar je lahko problem: niso tako redka podjetja, ki kandidate za internship iscejo recimo 2 meseca pred zacetkom poletja, ko je za OPT ze prepozno. V celotnem studiju se ti lahko odobri najvec 12 mesecev OPT-ja. Pri nacinu CPT ni provizij, postopek pa je precej hitrejsi, vendar se mora s CPT-jem strinjati tvoj profesor in tvoj oddelek. Na mojem oddelku to ni problem, ce je tvoj internship neposredno povezan z delom na doktoratu. Ni pa dovolj, ce gre le za neko delo na podrocju racunalnistva, ki nima neposredne zveze z doktoratom - v tem primeru moras iti preko postopka OPT (itak pa, ce se profesor s tvojim internshipom ne strinja, se bos z njim tezko kregal in je bolje, da na internship sploh ne gres). Po mojih izkusnjah ameriski profesorji niso prevec navduseni, ce njihovi studenti pogosto opravljajo internshipe, ki nimajo direktne zveze z njihovo doktorsko dizertacijo. Vse te omejitve seveda pomenijo, da je tujcem nekoliko tezje pridobiti internship, ceprav je seveda se vedno mozno in sploh ni neka redkost. Vse, kar sem tu napisal, pa je le povzetek pravil za CPT in OPT. Dejanska pravila so veliko bolj razvejana in zapletena in se tudi pogosto spreminjajo.
Velika vecina dodiplomskih in podiplomskih studentov zacne s studijem v jesenskem semestru, torej v zacetku septembra. Vsi prijavni postopki so izvedeni za zacetek v septembru. So pa tudi izjeme. V tem dokumentu se vsi opisi nanasajo na standarden prijavni postopek za zacetek studija v septembru.
Fraternities (za fante) in sororities (za dekleta) so neke vrste studentski klubi, ki so organizirani na posameznih univerzah. Ce ne ves, kaj je to, se spomni, da si filmih morda kdaj videl, da je kdo bil v Alpha Kappa Pi ali v Theta Omega Delta oziroma podobno. To so fraternities oz. sororities. Na razlicnih univerzah imajo ti klubi razlicno vlogo. Na nekaterih univerzah se vecina druzabnega zivljenja vrti okrog njih, na drugih jih je komaj cutiti. Tam, kjer so zelo prisotni, si veliko studentov zeli biti clan, zato imajo te skupnosti stroge pogoje sprejema (vcasih se prav "izzivljajo" z raznimi krsti). Pogosto je tudi tako, da je dolocen fraternity povezan z doloceno sorority - na ta nacin je nastala ze marsikatera zakonska zveza. Clanstvo v teh skupnostih prinasa neke dolocene privilegije. Ce dejansko od blizu pogledas, kaj studenti v doloceni fraternity pocnejo skupaj, gre pogosto za cisto obicajno "zuranje". Razlicni fraternity pa so v tem pogledu razlicni. Pogosto je tudi tako, da je clanstvo dosmrtno in da je zelo pomembno za nadaljne zivljenje - poslovni kontakti kasneje v zivljenju pogosto potekajo preko znancev iz fraternity/sorority. To med drugim tudi pomeni, da diplomanti posamezne univerze tvorijo neke vrste klan in si eden drugemu pomagajo celo zivljenje.
Ti studentski klubi ponavadi zdruzujejo le dodiplomske studente. V vsakem primeru pa izbira sole pomeni tudi izbiro druzbene skupine, v katero se bos uvrstil. To je kot neke vrste "znacka", ki jo nosis vedno s seboj. Npr. jaz sem na CMU in ko grem v kaksno drugo amerisko mesto in srecam nekoga drugega s CMU, sva takoj bolj na zvezi, ceprav morda sicer nimava kaj dosti skupnega. Zelo obicajno je, da se studenti s CMU zaposlujejo v podjetjih, kjer ze dela veliko drugih diplomantov s CMU. Torej izbira sole ni vedno samo nekaj, kar vpliva le na cas studija, ampak lahko pusti pecat na dolgi rok v zivljenju.
Dodiplomski vecinoma v domovih na univerzi, podiplomski pa zelo razlicno, najpogosteje v (na splosnem stanovanjskem trgu) najetih stanovanjih. Stanarine so v Ameriki zelo visoke. V Pittsburghu, ki je za ameriske razmere poceni, placujem skupaj s stroski $400 USD na mesec (za polovico 2-sobnega stanovanja, kjer zivim skupaj z mojim sostanovalcem Daylianom iz Kanade).
Jaz sem imel pri iskanju stanovanja v Pittsburghu precejsnje tezave. Tudi ko sem stanovanje nasel, so se vecje in manjse tezave nadaljevale. Precej odjemalcev stanovanj tukaj ni prevec navdusenih, da se v njihovo stanovanje vseli nek tujec. Glavni razlogi za to so, da se bojijo, da ne bom placal stanarine, da bom "pobegnil" nazaj v Evropo, ker se bojijo, da bom imel cudne navade, poskodoval stanovanje, itd. Za njih je nekako najlazje, ce je podnajemnik American, ker jim to vliva vec zaupanja. Pri tem je to, da sem na CMU, le deloma pomagalo. Vsaj tu v Pittsburghu je tako, da so lastniki stanovanj pravno zelo zasciteni in sodisca (gre za sodisca za majhne zahtevke, kjer delajo vecinoma sodniki, ki niso naredili vecje kariere) ponavadi v primeru spora podnajemnik-lastnik odlocajo v prid lastnika. V praksi sem videl, da to lastniki s pridom izkoriscajo, tako da po malem krsijo pravice podnajemnikov. Posebej ce si tuj student, itak vedo, da si ne bos mogel privosciti pravnega varstva. In tudi ce ga bi iskal, te marsikateri odvetnik ne bi hotel zastopati, ker imas malo denarja, ker si sam, si tujec in nimas nobene zaslombe v lokalnem prebivalstvu, itd. Vprasaj se, na kaksno pravno pomoc lahko npr. v Sloveniji racuna nek student iz kaksne daljne dezele. Tu v ZDA je vec ali manj isto. Tu v Pittsburghu ni nobena redkost, da ti na koncu najema lastnik noce vrniti varnostnega depozita (enostavno rece, da so to "cleaning charges") in ti mu pac ne mores cisto nic. V primeru, da ob koncu najema zapustis Pittsburgh (ali celo gres izven ZDA), pa itak se bolj vedo, da se ne bos mogel braniti (varnostni depozit se ponavadi vrne kak mesec po koncu bivanja in ce si takrat ze cisto nekje drugje, ne mores na daljavo tega izterjati).
Na splosno se je dobro zavedati, da bos v ZDA zivel stran od starsev, prijateljev in sorodnikov in da si bos v mnogih situacijah lahko pomagal le sam. V tem smislu bos neke vrste "sirota" in, za razliko od Americanov, ne bos imel "support group", ki bi ti pomagala z dobronamernimi nasveti in zvezami. V Ameriki je zivljenje zelo drugacno kot v Sloveniji in veliko je detajlov, ki so pomembni in ki jih, vsaj od zacetka, ne bos poznal. Ce bos pri svojem zivljenju v Ameriki naletel na kaksne tezave, bos prepuscen svoji iznajdljivosti. Pomanjkanje denarja, nepoznavanje lokalnega nacina delovanja druzbe, dejstvo, da si tujec, odsotnost starsev in znancev, ki bi ti pomagali z nasveti, vse to te naredi ranljivega in je lahko velika ovira v dolocenih situacijah.
V Ameriki obstaja t.i. credit history report. Obstaja neka centralna agencija (v bistvu so tri razlicne agencije), ki za vsakega posameznika v ZDA (kljuc je davcna stevilka, SSN = social security number) zbira podatke o njegovi financi preteklosti. Na ta nacin lahko vsakdo za vsakogar (stane okrog $40 za poizvedbo) preveri, ali je ta oseba v preteklosti placevala racune, ali je morda nekoc razglasila bankrot (bankrupcy), itd. Ko najemas stanovanje, odjemalec (landlord) ponavadi preveri, kaksen je tvoj credit history in ce ni dovolj dober, te zavrne (oz. v najboljsem primeru zaostri pogoje, npr. visja stanarina, visji varnostni depozit). Ko prispes na novo v ZDA, je tvoj credit history prazen, kar je za Americane isto, kot da bi bil zelo slab (po logiki, da ce o necem nimas nobene informacije, moras privzeti najslabse). Zato imajo tuji studenti (in v bistvu vsi, ki v ZDA prispejo na novo) v ZDA pogosto tezave pri najemanju stanovanj. Ponavadi sicer prej ali slej najdes nekoga, ki te vzame kljub slabem credit history-ju, vendar vprasanje, kaksno je tisto stanovanje (pogosto slabo) in pod kaksnimi pogoji ti ga odda.
Ameriske univerze so narodnostno precej pisane. Na dodiplomskem studiju je sicer vecina studentov ameriskih drzavljanov. Ceprav imajo boljse univerze studente iz vseh ameriskih zveznih drzav, je zelo veliko studentov iz geografske blizine univerze. Na CMU je npr. vecina studentov iz Pennsylvanie in iz Ohia.
Na podiplomskem studiju je slika pogosto obrnjena - vec je tujcev kot ameriskih drzavljanov. Bogati Americani, otroci vplivnih starsev, itd., ponavadi opravijo dodiplomski studij na eni od slovitih univerz (astronomsko solnino placajo starsi), za podiplomski studij pa se odlocajo redko, saj se jim enostavno ne izplaca (veliko dela, razmeroma malo prostega casa, podiplomski studij v ZDA tudi nima takega druzbeno prestiznega pomena kot v Sloveniji, zato ljudje manj cutijo potrebo po pridobitvi doktoratov, itd.). Vse to v bistvu ne velja le za najbolj bogate Americane, ampak za vecino zgornjega srednjega sloja in seveda za visoki sloj.
Podiplomski studenti so zato povecini tujci (tipicno vec kot 50%). Amerika vodi pametno politiko uvazanja znanja iz drugih drzav (kar je tudi eden od glavnih razlogov za njeno gospodarsko, politicno in vojasko moc). Ti ljudje se "zastonj" izsolajo v maticni drzavi, potem pa jim Amerika odpre vrata in ponudi moznost uspeha na velikem odru. Na te "uvozene" ljudi (razen ce so iz zahodne Evrope, Kanade, Japonske in podobno) se pogosto gleda kot na ljudi, ki se v svoji domovini niso mogli uveljaviti zaradi ekonomskih in politicnih problemov in so zato emigrirali v ZDA. Logika razmisljanja je, da jim je tu v ZDA nudena moznost, da uspejo, kot ne bi mogli doma. Tako po mojih izkusnjah gledajo tudi na mene, ki sem iz Slovenije. Zaradi tega potem (doloceni ljudje) nekako pricakujejo, da bos kot podiplomski student tudi hvalezen, da si sploh lahko v ZDA na tem studiju. Na vseh ameriskih univerzah bos videl armado Indijcev in Kitajcev, ki so prisli v Ameriko na podiplomski studij. Precej je tudi Japoncev in prebivalcev drugih azijskih drzav. Veliko je tudi studentov iz arabskih drzav, ravno tako jih je precej tudi iz Latinske Amerike. Evropskih studentov je manj, kot sem pricakoval. Pravzaprav jih je bistveno manj kot vseh ostalih kategorij, ki sem jih omenjal. Na naravoslovnih studijih je veliko studentov iz bivse vzhodne Evrope. Seveda so tudi studenti iz EU, a izgleda, da se ti raje odlocajo za studij v lastni drzavi. Ameriski podiplomski studij in sploh celoten gospodarski sistem so prave "limanice" za studente iz revnejsih Azijskih drzav (tipicen primer sta Indija in Kitajska). Za te studente odhod v Ameriko resnicno pomeni bistveno izboljsanje ekonomskega statusa. Za studente iz Evrope po mojem mnenju v vecini ni tako (seveda, bolj kot gres proti vzhodu Evrope, bolj to postaja tako). Biti podiplomski student v Ameriki namrec za povprecnega Evropejca ne pomeni imeti veliko denarja oz. biti v bistveno boljsi financni situaciji, kot ce bi ostal doma. Zares visoke dohodke zacnes v Ameriki prejemati sele, ko se zaposlis po doktoratu.
Slovencev na studiju v Ameriki seveda ni veliko v primerjavi z drugimi narodi, saj smo po stevilu prebivalstva majhni. Vseeno pa je mozno, da naletis na kaksne studente iz Slovenije ali pa na potomce slovenskih izseljencev.
V Ameriki imajo drugacen pogled na Evropo, kot smo ga navajeni v Evropi ziveci. Na splosno povprecen American ve zelo malo ali skoraj nic o vsem, kar ni ZDA. (V Kanadi je nekoliko bolje.) Vse to je kulturno pogojeno in je tudi posledica solskega sistema v ZDA. Imajo namrec zelo malo ur splosne geografije sveta in prakticno nic evropske zgodovine.
O Sloveniji v 99.9999% ne vedo NIC. Na to se lahko ze kar v naprej pripravis. Jaz sem bil presenecen, kako slabo poznajo geografijo celo izobrazeni ljudje (npr. moji ameriski sosolci). Na splosno velja, da Americani od Evrope poznajo predvsem Pariz, Italijo in Benetke, vse ostalo pa je vec ali manj v temi. Na Pariz, Italijo in Benetke imajo zelo romanticen pogled. To so za njih kraji, kjer "igra klasicna glasba, kjer je zivljenje lahkotno, kjer imajo cudovite stavbe, bogato zgodovino in kjer poteka "la dolce vita".
Slovenije ne poznajo. Ime Slovenija na zalost zveni precej slovansko, kar nas avtomaticno uvrsca precej na vzhod. Ce povprecnemu ameriskemu dodiplomskemu studentu pokazete prazen zemljevid Evroazije in mu recete, da naj oznaci, kje je Slovenija, boste dobili rezultate nekje pri Kaspijskem jezeru. Zelo pogosta napacna predstava je, da smo ena od bivsih sovjetskih republik (neke vrste soseda od Armenije). Nekoc sem nekemu Indijcu, ki je mislil, da je Slovenija soseda Armenije, rekel, da je od Slovenije do Armenije tako dalec, kot je od New Yorka do Los Angelesa (lahko si predstavljas njegovo osuplost).
Ko ljudje slisijo moj naglas, pogosto hocejo vedeti, od kje sem. Ponavadi pricakujejo, da sem iz kaksne vecje evropske drzave; slisam se ze vse mogoce, najpogosteje Rusija, vcasih tudi Nemcija, itd. Ko potem povem, da sem iz Slovenije, je tipicna reakcija vljudnostni molk, ali previdno (olikano) vprasanje, kje to je, ali pa izjava, da je to blizu Rusije. Ko povem, da je Slovenija soseda Italije (Italijo VSI poznajo), je to nekaj, cesar ne pricakujejo in cesar si sami po sebi ne bi mislili. Ko povem, da je moj rodni kraj manj kot 2 uri z avtom od Benetk, se jim to zdi blizu. Ampak, tudi ce se predstavljas kot sosed Italije, je za tukajsnje ljudi se vedno bottom line, da si iz "vzhodne Evrope", kjer je nekoc bil komunizem. Vecinoma te bodo bolj povezovali z Rusijo kot pa npr. z Italijo.
Tisti, ki so morda ze slisali za Slovenijo, pa nas zelo pogosto poznajo v okviru tragicnih dogodkov ob razpadu bivse Jugoslavije. Tudi vec kot 10 let po samostojnosti nas velika vecina ljudi uvrsca v "bivso Jugoslavijo". Pojmi, kot so Centralna Evropa, so tukaj neznani. Precej ljudi tudi ne ve tocno, kje v bivsi Jugoslaviji je bila vojna, zato Slovence avtomaticno povezujejo z vojno, s tem, da smo begunci, ipd.
In za konec, zelo pogosta zamenjava je tudi Slovenia <==> Slovakia. Ti dve drzavi sta za tukajsnje ljudi prakticno eno in isto. Imata podobno ime, podoben jezik, podobno kulturo, obe sta iz "vzhodne Evrope", imata skoraj enako zastavo, itd.
Vse te zamenjave se morda slisijo nedolzno, ampak v resnici niso. Ljudje se namrec pogosto bojimo tistega, cesar ne poznamo. Zato se mora Slovenec v navezovanju stikov z nekom, ki Slovenije ne pozna, se toliko bolj izkazati. Biti moras se bolj prodoren, ponujati nekaj vec, kot nekdo drug iz kaksne bolj znane drzave, da kompenziras dejstvo, da je Slovenija nepoznana. Npr. pri najemanju stanovanja in drugih prakticnih opravilih ti bolj zaupajo, ce imajo vsaj priblizno predstavo o tem, od kje si. Skratka, morajo te spraviti v nek predalcek in dejansko je celo bolje biti v predalcku npr. z Rusijo, kot pa biti popolnoma neznan. V zivljenju v ZDA gre marsikatera stvar po zvezah, po narodnostni pripadnosti. Pripadniki istega naroda se druzijo med sabo, si med seboj pomagajo in v tem pogledu je velikim narodom bistveno lazje, ker jih je preprosto vec po stevilu. Ljudje ti doloceno stvar ali priloznost ponudijo, ce imajo o tebi dobro mnenje in ce se jim zdi, da bos lahko koristen za njih. Ce si iz Slovenije, te pac ne poznajo in raje ponudijo priloznost npr. kakemu Svicarju ali Norvezanu. To pomeni, da ce ti kot Slovencu v ZDA uspe, je ta uspeh se toliko vecji: to pomeni, da ti je uspelo zaradi tvojih sposobnosti, ne pa zato, ker ti je ves cas nekdo pomagal.
Ce malce karikiram in dam primer iz enega drugega podrocja: precej ameriskih zensk ima predstavo, da so Italijani in Francozi najbolj romanticni moski na svetu. Ce si iz teh drzav, lahko gres npr. zvecer ven in si avtomaticno zelo zazeljen. Le katera Americanka si ne bi zelela srecati romanticnega moskega iz uspesne zahodnoevropske drzave, kot je Italija? Seveda, take stvari so lahko zelo povrsinske, a ljudje jim pac se vedno sledijo. Primer iz dejanskega zivljenja: Neka moja ameriska prijateljica je tukaj v ZDA spoznala nekega "super zanimivega" Italijana, ki je bil v ZDA na obisku. Ta Italijan jo je seveda potem takoj povabil v Italijo na obisk. Punca ima zelo idealisticno sliko o Italiji in je sla. Z njim je prezivela "nepozaben" teden v Italiji, se pravi se kaj vec kot le prijateljsko srecanje. Ko pa se je vrnila v ZDA, je ta Italijan z njo prekinil stike. Kadar pa ga je le uspela dobiti na telefon, ji je se vedno obljubljal vse mogoce, kar se potem nikoli ni uresnicilo. Potem mi je pogosto tozila, da kaj naj stori in da kako je to bil "dream come true", da je dobila Italijana, in da zakaj se ta sen zdaj ne nadaljuje. Jaz sem jo miril in govoril, da bo se vse v redu. Glede na to, da sem jaz v Sloveniji zivel blizu italijanske meje in da sem imel veliko stikov z Italijani, se mi je njena percepcija Italije zdela precej nerealna. Ampak to pac ne spremeni dejstva, da je ona sla v Italijo in da je tisti Italijan pri tem bil uspesen: v veliki meri zaradi splosne percepcije o romanticnih Italijanih v ZDA. Skratka, poanta je, da imajo ljudje v ZDA pogosto dolocene percepcije o dolocenih delih sveta in te percepcije ob pomanjkanju drugih informacij lahko odlocilno vplivajo tudi na to, kako se bo tebi godilo v ZDA.
Vse to je tudi prilika, da naucis Americane o Sloveniji, ceprav moram reci, da se glede tega jaz pogosto pocutim, da je to le kapljica v morje. Zagotovo pa so tukaj tudi ljudje, ki se radi ucijo o drugih kulturah in te bodo z zanimanjem poslusali.
Ameriska hrana je precej drugacna od slovenske. Npr. juhe tukaj ne je nihce, oziroma je to neke vrste ekzotika. Je se tudi precej manj toplih kompletnih obrokov (kot npr. tipicno slovensko kosilo) in pogosto po precej nerednem urniku.
V Ameriki so poleg avtenticne ameriske hrane na voljo restavracije z izvorom iz celotnega sveta. Nekako glavne skupine hrane glede na poreklo so kitajska, indijska, mediteranska (kar pomeni Grcija, Ciper in Bliznji vzhod), italijanska in japonska (sushi). So tudi druge restavracije, vendar so bolj redke. Vse te restavracije (razen tistih, kjer placas npr. $50 za kosilo) niso resnicno avtenticne. Npr. kitajska hrana v Ameriki je v resnici "americanized chinese food", kar je vse kaj drugega kot hrana, ki jo dejansko jedo na Kitajskem. Enako velja tudi za druge kuhinje. Vse to pa je precej odvisno tudi od specificne lokacije znotraj ZDA - v vecjih mestih dejansko so prisotni kuharski mojstri iz vsega sveta in tam lahko najdes zelo dobre restavracije, seveda za ustrezno ceno.
Avtenticna ameriska hrana so vecinoma raznorazni sendvici, kamor sodijo fast-food restavracije (McDonald's, Wendy's, Burger King) in paleta malce boljsih restavracij, kjer prodajajo sendvice v raznoraznih oblikah. Prisotnost teh restavracij je precej velika in so povsod - predstavljaj si, da bi v Sloveniji vse (vecino) gostiln zamenjali z McDonald's, Wendy's in Subway.
Ameriska hrana (na splosno gledano, tudi tista ne-ameriskega izvora) je izredno fatty - povzroca debelost. Hrana je precej mastna in se pogosto je precej hitro, npr. vmes med dvema pomembnima sestankoma v sluzbi. Ce hoces jesti zdravo hrano, je to drago, oziroma je v to treba vlagati napor. Hkrati se Americani veliko vozijo z avtom in se zelo malo gibljejo, ker je taksen pac njihov nacin zivljenja. V supermarketih je na voljo hrana vseh kakovosti, od izredno slabe do izredno dobre. Tu vidim veliko razliko v primerjavi s Slovenijo: v Sloveniji je vecina hrane zdrava, na policah ni oziroma je zelo malo hrane slabe kakovosti (v primerjavi z amerisko). V Ameriki se poleg zdrave hrane (ki pa je draga, definitivno ne za studentski zep, vsaj ne na redni bazi) prodaja tudi hrana slabe kakovosti, ki je zelo poceni. Ko gres v supermarket, je zelo zelo mikavno kupiti poceni hrano, posebej, ker je masovno reklamirana in ker pac hoces prisparati nekaj denarja. Pri tem se pogosto spomnim reka 'We are what we eat'. V zvezi s tem vcasih mojim prijateljem iz Slovenije omenim, da naj nikar ne mislijo, da je vsa ta hrana, ki po novem iz EU prihaja v Slovenijo, avtomaticno kvalitetna in boljsa od nase slovenske. Gotovo sicer dolocen del tuje hrane dejansko je precej kvaliteten, a jaz sem kvaliteto slovenske hrane spoznal sele v Ameriki.
Vse to povzroci, da ima povprecen American tipicno tezave s telesno tezo. Toliko debelih ljudi, kot sem videl tukaj v Pittsburghu, nisem prej videl v celem svojem zivljenju. Res je sicer, da je Pittsburgh tretje najdebelejse mesto v Ameriki, ampak vseeno, to je tukaj v ZDA velik problem.
Skratka, nad amerisko hrano nisem prevec navdusen in je to neke vrste minus pri mojem bivanju v Ameriki.
Ta sklop se nanasa na odlocanje o tem, na katere sole se prijaviti. Vsaka sola je zgodba zase, prijavljanje na razlicne sole pa med sabo popolnoma neodvisno. Tudi zahteve razlicnih sol so lahko precej razlicne, ceprav imajo vse nekaj skupnih imenovalcev (TOEFL, GRE (z nekaj izjemami), priporocilna pisma, transcript, application fee,...)
Opozorilo: Prijavni postopek na ameriske univerze (razen v spodnjem primeru 2.1) je kompliciran, stresen in dolg postopek. Potrebno je pridobiti veliko papirjev, iti na marsikateri urad, pogosto tudi po telefonu poklicati v Ameriko, itd. Ni slucaj, da sem od ameriskih sosolcev slisal, da je za njih vse to bil prakticno full-time job za en mesec. Vse skupaj je tudi precej velika psiholoska obremenitev. Zelo verjetno je, da bos naletel na precej inercije in da se bos pogosto spraseval, ce sploh pocnes prav (vsaj jaz sem se). Moj nasvet je, da ce imas jasen cilj in ves, kaj hoces, pri tem vztrajaj.
Eden od zelo pogostih nacinov odhoda v tujino je, da ti mentor na diplomi oz. nek profesor, s katerim si med studijem blizje sodeloval, preko svojih mednarodnih kontaktov uredi, da te nek oddelek v Ameriki sprejme. To v praksi ponavadi poteka tako, da slovenski profesor osebno pozna in tesno sodeluje z nekim ameriskim profesorjem, kateremu te priporoci. Ta ameriski profesor te potem sprejme na oddelek, kjer je zaposlen.
V tem primeru bo tvoj prijavni postopek izredno poenostavljen. Profesorji v ZDA imajo zelo veliko moc in ce si zelijo nekega studenta (pa cetudi je iz Evrope), jih birokracija na univerzi ne bo ovirala. Tu bi zelel dodati se, da imajo razlicni profesorji razlicno denarja za svoje raziskave (ponavadi odvisno od njihove raziskovalne uspesnosti), kar utegne vplivati tudi nate.
Ta moznost je manj primerna za studente, ki ali take moznosti nimajo ali se zelijo prijaviti na vec sol in imeti vec izbire (npr. poskusiti svoje moznosti v Top 5). Problem s to moznostjo je tudi, da je ponavadi v naprej doloceno ne samo, na kateri oddelek gres, ampak tudi tocno, s katerim profesorjem bos tam delal. To pravzaprav pogosto ni problem, ampak je lahko celo prednost. Problem lahko nastane, ker tega profesorja ne poznas in ne ves, kaksen v resnici je kot clovek. Eden od kljucnih faktorjev pri uspehu na podiplomskem studiju je namrec tudi osebnostno ujemanje (ujemanje nacina dela, pogledov, ipd.) studenta in mentorja in ujemanje je vcasih tezko zagotoviti na daljavo v naprej.
Odvisno od tega, koliko imas casa in denarja (ker moras za vsako solo placati prijavnino in prestudirati prijavne formularje in ugotoviti, katere papirje jim moras dostaviti).
Jaz sem se prijavil na 6 sol. Ce bi se prijavljal se enkrat, bi programe se bolj natancno prebral, kot sem ze itak jih, in se verjetno prijavil na vec sol (najbrz nekje na 8).
Prijaviti se na malo sol je precej tvegano, razen ce nisi z veliko gotovostjo preprican, da te bodo sprejeli. Problem je, da te lahko vse sole zavrnejo, oziroma, da te sprejme malo sol in imas potem malo izbire.
Naceloma se drzi pravila, da se ne prijavljaj na sole, na katere ze v naprej nekako ves, da tja ne bi sel.
Prvi in (zal pogosto v praksi tudi edini) vir informacij je Internet. Vse univerze imajo svoje spletne strani, ki imajo obliko http://www.ime sole.edu, npr. http://www.mit.edu, http://www.harvard.edu, http://www.berkeley.edu, http://www.princeton.edu, http://www.upenn.edu, http://www.yale.edu, itd.
Na teh spletnih straneh najdes osnovne podatke o univerzi in o programih, ki jih ponuja. Informacije o prijavnem postopku so ponavadi v rubriki Admissions (sprejemi). Pogosto so te informacije podane loceno za dodiplomske in podiplomske programe. Informacije v rubriki Admissions so napisane zelo strogo in zelo formalno, kar nekako zelo hladno. S tem se univerze scitijo pred morebitnimi tozbami jeznih zavrnjenih. Po mojih izkusnjah je veliko tistega, kar tam pise, pretirano in napisano strozje, kot se v resnici izvaja. Problem je le, da ce nimas insiderske informacije, ne mores vedeti, kaj je vazno in kaj ni, zato moras upostevati vse.
Posameznim univerzam lahko tudi pises preko e-maila in ti bodo poslali (praviloma zastonj) informacijski paket. Ta paket ponavadi vkljucuje splosne informacije o soli, informacije o financni pomoci in prijavne formularje. Ponavadi lahko vse to najdes tudi na Internetu, a ne vedno. Jaz sem ugotovil, da je nekako lazje razumeti iste informacije, ce so zbrane v licnem biltenu, kot ce jih beres na racunalniskem zaslonu. Zato priporocam, da za vse sole, kamor se nameravas prijaviti, narocis te biltene (lahko tudi za 10 sol, saj itak ne vedo ena za drugo, sploh pa je to za njih zanemarljiv strosek). Pri tem upostevaj, da posta iz ZDA v Slovenijo potuje 14 dni.
Na Internetu obstajajo tudi druge strani, kjer so splosne informacije o podiplomskem studiju (nasveti o izbiri programa, prijavnem postopku, izkusnje studentov z dolocenih sol in dolocenih studijskih podrocij, itd.). Ena taka dobra ameriska stran je npr. http://www.phds.org .
V Sloveniji lahko veliko uporabnih podatkov najdes na straneh informacijskega centra Srce, ki deluje v okviru Mednarodne pisarne SOU v Ljubljani. Stran ima veliko povezav do stipendij in vsebuje veliko koristnih informacij. Nahaja se na http://www.ljudmila.org/srce .
Slovenska vlada je v letu 2001 ustanovila znanstveno-izobrazevalno fundacijo Ad Futura, katere dejavnost je med drugim tudi podeljevanje pomoci za dodiplomski in podiplomski studij slovenskih drzavljanov v tujini (in tudi za pomoc tujim drzavljanom, ki studirajo v Sloveniji). Domaca stran Ad Future (z veliko koristnimi informacijami) je na http://www.ad-futura.si .
Drugi viri podatkov so seveda tudi bivsi studenti iz Slovenije in sedanji profesorji, posebej tisti, ki imajo izkusnje s studijem v tujini.
Poleg tega obstaja se gora knjig o podiplomskem studiju, o razlicnih solah, samo vprasanje, ce res imas cas, da vse to preberes in vprasanje, ce se res splaca.
Podatke o sami vsebini programa ponavadi najdes na Internetu na domaci strani oddelka. Npr., ce zelis studirati racunalnistvo na podiplomskem nivoju na Carnegie Mellon University, gres na domaco stran oddelka za racunalnistvo na Carnegie Mellon University.
Poleg tega vprasaj svoje profesorje. Posebej tisti, ki so sami studirali v tujini, znajo biti zelo dober vir informacij.
Na vsakem boljsem oddelku v ZDA imajo zaposleno neko osebo, ki se ukvarja samo s sprejemom novih studentov. Na Internetu lahko ugotovis, kdo ta oseba na posameznem oddelku je, in ji posljes e-mail, v katerem jo (vljudno!!) prosis za cimvec informacij o programu studija.
Boljsi programi (oddelki) imajo svoje lastne biltene (ki se razlikujejo od splosnega biltena neke univerze), kjer lahko najdes zelo podrobne informacije o vsebini studija in zanimanjih (research interests) posameznih profesorjev. Zaprosi za ta bilten, oziroma vprasaj, ce je na voljo. Ce je, ti ga bodo v 99% primerih rade volje zastonj poslali v Slovenijo, saj imajo sole interes, da se nanje prijavi cimvec kandidatov. Stroski postnine so za njih minimalni v primerjavi s koristmi, ki jih imajo, ce se na solo prijavi vec kvalitetnih kandidatov. Na ta nacin ima namrec sprejemna komisija na posamezni soli na voljo vec kandidatov in lahko izbere boljse kandidate, kar je seveda za solo zelo koristno (boljsi studenti = boljsi raziskovalni clanki = vec denarja za solo s strani ameriske vlade, industrije in drugih sponzorjev = boljsi delovni pogoji in visje place za vse zaposlene na soli).
Potem, ko placas prijavnino in zberes ves potrebni material, vse skupaj zalepi v eno veliko kuverto in jo poslji na solo v ZDA. To naredis posebej za vsako solo, kamor se prijavljas. Zahteve o tem, kaj tocno moras poslati, so razlicne od sole do sole. Informacije o tem lahko najdes pod 'Admissions' na Internetu na domaci strani posamezne sole. Torej, po ena velika kuverta na vsako izmed sol, na katero se prijavljas. Pri tem upostevaj prijavne roke!
To je vse, kar je potrebno. V redkih primerih bodo pred odlocitvijo o sprejemu zahtevali, da prides v ZDA in opravis intervju s komisijo. Take zahteve so bolj pogoste za ameriske studente, kot pa za tujce. To se namrec za sole ne izplaca. Ce bi one za to placale, je za njih predrago, ce pa bi moral placati ti, veliko dobrih kandidatov, ki bi sicer prisli, na to solo ne bo prislo (ampak bodo sli drugam, ker nimajo denarja in casa, da bodo hodili v Ameriko na intervju).
Napisi nekako tako (ne pisi sumnikov, saj bo tvoj naslov nekdo pretipkal v racunalnik, kjer sumnikov ni. Ce imas tak naslov, da slovenski posti ne bo razumljiv brez sumnikov, v sili napisi "s namesto s in enako za c in z):
Jernej Barbic
Kozmerice 7a
SI-5216 Most na Soci
Slovenia
Europe
Oznaka SI pomeni Slovenija in je standardna predpona za Slovenijo v mednarodnem postnem prometu.
In se en nasvet: e-mail je nujen del prijavnega postopka. Priskrbi si dober in zanesljiv e-mail naslov, ki te ne bo pustil na cedilu, ko bos (ce bos) v casovni stiski s prijavo in ko bos februarja mrzlicno cakal na odgovore. E-maila med postopkom ne menjaj, ker se sicer lahko zgodi, da nekaterih (lahko pomembnih) sporocil s posamezne sole ne bos prejel. Tudi ce bos sporocil morebitno spremembo e-maila na posamezno solo, je vprasanje, ce bo med goro papirjev s strani sole to zabelezeno na pravem mestu.
Prijavis se v vecini primerov popolnoma enako, kot ce bi se prijavljal s koncanim
dodiplomskim studijem. Na splosno je v Ameriki (predvsem ZDA) tako, da sole nerade priznavajo delo, opravljeno
v podiplomsklih programih
na drugih solah, posebej ce so iz drugih drzav. Razlog za to je, da ima vsaka sola v ZDA unikaten doktorski
program. Naceloma je zelja sol, da opravis celoten njihov program (ceprav so vedno mozne izjeme, npr. ob
posredovanju dolocenega ameriskega profesorja).
Tipicen primer:
Ce si npr. v Sloveniji opravil dve leti podiplomskega studija,
ti bodo priznali nekaj izpitov v skupni dolzini 1 leto.
Seveda so tudi izjeme, ampak
ce v naprej nimas nikaksrnih zagotovil, je najbrz tako (ali pa se slabse), kot sem napisal. Torej: razen ce nimas
kaksnih konkretnih zagotovil, ne pricakuj a priori, da ti bo delo, ki si ga v Sloveniji ze opravil na
podiplomskem studiju, stelo kot opravljene obveznosti v nekem ameriskem programu.
V Kanadi je naceloma glede tega nekoliko bolje kot v ZDA. V kanadskem solskem sistemu ima namrec magisterij vecjo vlogo kot v ZDA. V Kanadi prakticno vsi studenti najprej opravijo magisterij, sele potem nadaljujejo z doktoratom. Tipicno je kanadski magisterij krajsi od slovenskega, traja nekje 1 leto. V Kanadi so redki programi, kjer bi studenti ze takoj po diplomi vpisali neposredni doktorski studij brez magisterija. V ZDA je drugace. V ZDA so magisteriji pogosto poseben locen program in ce zelis imeti doktorat, zacnes z neposrednim doktorskim programom ze od vsega zacetka, takoj po diplomi. Ce torej imas slovenski magisterij, se utegne zgoditi, da ti ga bodo v Kanadi priznali (ga izenacili z njihovim magisterijem) in bos lahko nadaljeval na zacetku njihovega doktorskega programa, povsem izenacen s studenti, ki so magisterij opravili v Kanadi.
Merjenje ugleda je zelo subjektivno in mu v nobenem primeru ne gre slepo zaupati. Zavedati se je treba, da obstaja vec kategorij: merjenje splosnega ugleda univerze, merjenje kvalitete posameznih oddelkov v primerjavi z drugimi oddelki (npr. primerjava vseh oddelkov za racunalnistvo med sabo).
Splosen ugled je prvi vtis, ki si ga bodo neznanci dobili o tebi, ko bos povedal, na katero univerzo hodis oz. si jo koncal. Vse to je seveda zelo zelo povrsno in lahko tudi krivicno do nekaterih zelo kvalitetnih programov, ki potekajo na "manj slovitih" univerzah. Za profesionalno kariero je vazno predvsem tvoje konkretno delo, sele zatem ugled oddelka, kjer si in sele dalec za tem splosen ugled sole, s katere si.
Merjenje kvalitete posameznih oddelkov opravlja (med drugim) enkrat na leto ameriska revija US News. Na njeni domaci strani na Internetu (http://www.usnews.com , poisci rubriko na 'Top Ph.D. Programs') lahko najdes vrstni red (ranking) za vse mozne tipe Ph.D. programov v ZDA (ne pa tudi v Kanadi), urejene glede na oddelke oz. posamezne podrocja. Poleg Ph.D. programov so v isti publikaciji podani tudi rankingi za MBA programe, za medicino, pravo in se vec drugih kategorij. Obstaja se veliko drugih raznoraznih rankingov, ampak po mojih izkusnjah precej ljudi gleda ravno tega iz US News. Ranking US News na zalost ni zastonj (bil pa je zastonj vse do marca 2002). Zastonj lahko znotraj vsakega podrocja (npr. biologija, ekonomija, kemija, itd.) vidis le seznam najboljsih 5 sol v ZDA. Seznam vseh sol (ponavadi vsebuje vec kot 100 sol) lahko dobis, ce placas $10 (po placilu s kreditno kartico si ga lahko ogledas on-line). Celotna publikacija (kompleten seznam rankingov za vsa podrocja, ime publikacije je 'Best graduate schools 2002') je tu v ZDA na prodaj tudi v vseh boljsih knjigarnah. V ameriskih knjigarnah lahko sicer najdes se vec drugih publikacij o podiplomskem studiju v Ameriki. Poskusi npr. s knjigarno Barnes and Noble, na www.barnesnoble.com. Vtipkaj recimo 'graduate school' (v search field na strani www.barnesnoble.com) in dobil bos seznam precej publikacij o ameriskih podiplomskih programih. Ena druga dobra knjigarna (tekmec knjigarni Barnes and Noble) je tudi www.amazon.com. Ce rankingov na noben nacin ne mores najti, mi lahko posljes e-mail in ti bom poslal skeniran kompleten ranking tistega studijskega podrocja, ki te zanima (direktno iz publikacije 'Best graduate schools', izdane s strani revije US News, leta 2002).
Kljub temu, da so vsi ti rankingi zelo nenatancni, (npr. srecal sem studente z MIT-a (ki je v vecini naravoslovnih kategorij prvi), ki se jim smejijo, ampak ce si prvi, se lahko smejis...), pa ti vseeno lahko dajo neko osnovno vodilo o kvaliteti posameznih programov. Ce nimas drugih informacij, se je bolje drzati vsaj tega rankinga, kot pa se sploh ne drzati nicesar. Moj nasvet je, da se splaca placati onih $10 in biti cimbolj informiran o polozaju sole, kjer nameravas studirati.
Po mojih izkusnjah je velika korelacija med tezavnostno sprejema na posamezen oddelek in rankingom na US News.
Za kanadske univerze obstaja publikacija z naslovom The Guide to Canadian Universities, ki izide enkrat na leto (priblizno 50 strani v barvah). Izdaja jo (enkrat letno) revija MacLean's (http://www.macleans.ca) in vsebuje razlicne rankinge vseh kanadskih univerz. Poleg tega vsebuje tudi splosne opise vseh kanadskih univerz. Ko sem se sam odlocal, kam naj grem, je meni ta publikacija precej pomagala. Dobil sem jo preko nekih nasih druzinskih prijateljev, ki zivijo v Kanadi, kjer so jo kupili in mi jo poslali v Slovenijo. Skoraj gotovo pa jo je mozno kupiti tudi neposredno pri reviji MacLean's in urediti, da ti jo posljejo v Slovenijo. V zadnjem casu pa obstaja se tretja moznost, namrec da izvod revije MacLean's kupis kar preko spleta, preko programa Zinio: www.zinio.com. V tem primeru ne dobis fizicnega izvoda revije, ampak lahko revijo (takoj) beres kar na racunalniku. Placilo je preko kreditne kartice. Jaz sem pred kratkim (januar 2007) preko Zinio-a kupil nov izvod revije MacLean's (tistega, ki vsebuje opise kanadskih univerz za leto 2006). Zadeva v tehnicnem smislu deluje zelo dobro in jo priporocam, posebej ker na ta nacin lahko prihranis na casu. Preden pa zadevo kupis, preveri, da res kupujes pravi izvod te revije.
Ceprav se morda iz Slovenije tako zdi, ZDA niti priblizno niso "povsod enake", ampak so zelo razlicne. Lokacija sole bistveno odloca, kako bo potekalo tvoje zivljenje v Ameriki. Ziveti v velemestu kot je NY je cisto cisto nekaj drugega kot ziveti na kampusu v univerzitetnem mestecu kot npr. Stanford. V veliki vecini primerov pa so studenti v ZDA manj "vrasceni" v okolje, kjer zivijo, kot je to npr. primer za slovenske studente v Ljubljani, kjer studenti prakticno zivijo skupaj z mestom. V tem pogledu utegnejo ameriski kampusi biti precej dolgocasni. Veliko kampusov je lociranih izven urbanih sredisc. En razlog za to je tudi preventiven, saj so studenti in univerze nosilci novih idej in sprememb. Ce tak kampus postavis sredi velemesta, lahko ob dolocenih druzbeno-politicnih situacijah pride do masovnih demonstracij, ki se potem lahko hitro prenesejo (vzgejo) se na preostalo mestno prebivalstvo. Nekatere univerze vseeno so v mestih in v tem pogledu so znane demonstracije in politicni aktivizem npr. na univerzi Berkeley v San Franciscu.
Torej: v Ameriki je na vecini univerz (tudi na najboljsih) manj tiste "big life" scene, ki jo lahko dozivis kot npr. dodiplomski student v Ljubljani.
ZDA in Kanada se v marsicem razlikujeta. V obeh drzavah sicer govorijo anglesko (razen v Quebecu v Kanadi, kjer govorijo francosko) in imajo podobno zgodovino in tudi razmeroma podobne navade. Americani pogosto radi recejo, da je Kanada v bistvu kar 51.-a zvezna drzava ZDA. Place za isto delo so v ZDA bistveno visje kot v Kanadi (nekje za faktor 3/2), a so zato visji tudi zivljenjski stroski.
Ni slucajno, da je Kanada ze vrsto let drzava stevilka 1 po izboru Zdruzenih narodov glede na skupno kvaliteto zivljenja (ZDA so trenunto na poziciji 6, Slovenija pa na poziciji 28). Kanada ima veliko boljse socialno varstvo kot ZDA in veliko bolje urejeno pokojninsko politiko. V Kanadi je tudi veliko manj kriminala kot v ZDA. Poleg tega je zdravstvo veliko bolj dostopno revnejsim slojem v Kanadi kot v ZDA. Kanada je na splosno veliko bolj evropska kot ZDA in to utegne biti pomembno, ce se tezje prilagajas novim kulturam. V Kanadi npr. uporabljajo kilometre, kilograme, litre (torej so 'metric', tako kot Evropa in vecina sveta), hkrati pa vecina ljudi razume tudi najbolj pogoste ameriske merske enote (npr. milje). V ZDA pa ne boste videli drugega kot milj, unc (pounds), galon (gallons) in farenheitov.
Obstaja anekdota, da je nekoc nek pilot iz ZDA priletel na neko kanadsko letalisce in hotel natankati gorivo. Narocil je: "Give me 200" in dobil 200 litrov namesto 200 gallon (=780 litrov), koliko je v resnici hotel. Kasneje je letalu med letom zmanjkalo bencina in je strmoglavilo...
Kanada je v splosnem se bolj odprta do tujcev kot ZDA. V Kanadi zivi okoli 28 milijonov prebivalcev (ZDA okoli 300 milijonov), zato v Kanadi pogosto pravijo, da "we need more people". Kanadcani so kot nekaksni ameriski severnjaki, podobno kot Skandinavci v Evropi. V kanadsko kulturo se je nekoliko lazje integrirati kot v amerisko (npr. Toronto je neverjetno narodnostno pisan). Kanadski studijski programi so izredno kvalitetni. Studirati (biti sprejet) na najboljsih kanadskih univerzah je zelo zelo dober dosezek. Po drugi strani pa je res, da so naceloma najboljsi studijski programi (v smislu najboljsi na svetu) tisti v ZDA, ceprav kanadski niso dalec zadaj.
Najbolj znane kanadske univerze so (ta seznam ni popoln in je urejen po abecedi): McGill (izgovori [mkgil], Montreal), Queen's University (v Kingston-u, ki je priblizno vmes med Torontom in Montrealom, blizu Ottawe), Simon-Fraser University (Vancouver), University of Toronto, Univeristy of Waterloo (v Kanadi verjetno najboljsa za matematiko in racunalnistvo; v Kitchener-u, eno uro iz Toronta proti JZ)
Komentar dr. Mateje Sajna, ki je v Kanadi opravila Ph.D. iz matematike (na Simon Fraser University), trenutno (2002) pa je post-doc na University of Regina, Canada:Nekaj pripomb v zvezi s Kanado: V Kanadi pomeni "faculty" tudi fakulteto, kot v Sloveniji, npr. "Faculty of Science", "Faculty of Education", "Faculty of Arts" itd. Tako praviloma "Department of Mathematics (and Statistics)" spada pod "Faculty of Science", ki je vecja organizacijska enota. Morda bi moral pri svojem seznamu najbolj znanih kanadskih univerz dodati, da je to s stalisca tvoje stroke. Ali pa dopolniti seznam (na misel mi prihajajo predvsem univerze iz MacLean's-ove kategorije "medical/doctoral", npr. University of Toronto, University of British Columbia" itd.) Ce zelis, ti lahko kaj vec o tem napisem kasneje.Kometar doc. dr. Alekaksandra Jurisica z Instituta za matematiko, fiziko in mehaniko, Ljubljana, ki je opravil podiplomski studij (Ph.D.) matematike (oddelek Combinatorics and Optimization (C&O)) na University of Waterloo, Kanada.
- v Kanadi je zdravstveno zavarovanje brezplacno za podiplomske studente in njihove druzine ... moji otroci so se rodili tam, pa si nisem ustvaril niti dolarja dolga (kljub temu, da nisem placeval zavarovanja) - v Kanadi je M.Sc. obicajna stopnicka do doktorata (na C&O so doslej le pescici (morda petim) dovolili po prvem semestru na M.Sc. prepis na Ph.D. program). - zivljensko se vedno izplaca za nekaj casa zamenjati okolico (seveda na daljsi rok, na krajsi rok pa imas vsekakor prav). - v Waterlooju je leto razdeljeno na tri terme: Fall Term (Sept-Dec), Winter Term (Jan-Apr) in Spring Term (May-Aug) (nekateri programi pa imajo se krajsi Summer Term).V zvezi z zdravstvenim zavarovanjem v Kanadi se mi je oglasila Tina Mikel, ki opravlja podiplomski studij v Ottawa-i, Ontario, Canada. Pravi, da zdravstveno zavarovanje za tuje studente v Kanadi (vsaj v provinci Ontario) zdaj ni zastonj. Zastonj je le za tiste, ki imajo stalno prebivalisce (permanent residency), ali pa so kanadski drzavljani. Vsi ostali morajo placevati nekje med $500 in $1000 na leto (kanadski dolarji). Tina - hvala.
Za vsako solo posebej moras izpolniti prijavni formular. Ta formular je razlicen za razlicne oddelke in seveda za razlicne univerze. Nekatere univerze imajo poenotene formularje za vse oddelke oz. za skupine oddelkov. Nekatere (vecinoma vse boljse) omogocajo tudi, da se prijavis popolnoma preko Interneta (tak primer je npr. Princeton, kjer vse podatke vtipkas v obrazce na racunalniku in posljes po posti le priporocilna pisma in spricevala). V tem primeru ne rabis klasicnega formularja. Seveda pa se vedno lahko prijavis preko klasicnega formularja, ce tako zelis. Papirnati formular zna biti bolj pregleden, Internet metoda pa je hitrejsa.
Formularje lahko dobis na Internetu (ponavadi so v pdf obliki nekje v rubriki Admissions) ali pa prosis solo, da ti jih poslje.
V vsakem primeru prijavo posljes v enem paketu skupaj z vsemi ostalimi potrebnimi dokumenti. Ce se prijavis on-line, posljes samo dokumente, ki jih nisi ze posredoval preko Interneta.
Vsak oddelek (brez izjeme!) zahteva, da placas neko doloceno prijavnino. Tipicna prijavnina znasa okoli $60. Videl sem tudi prijavnine kot so $90 (Stanford) in veliko nizje ($45). Ce prijavnine ne placas, tvoje prijave komisija ne bo obravnavala (torej niti odprla in prebrala). V primeru, da nisi sprejet, seveda prijavnine NE dobis nazaj, ravno tako seveda tudi ne, ce si sprejet. Prijavnina je nadomestilo za delo, ki ga mora komisija in vse osebje opraviti, da se tvoja prosnja ustrezno preuci.
Tudi sicer clovek v Ameriki ze zelo kmalu ugotovi, da v Ameriki za vsako najmanjso stvar obstaja nek fee. Ti fee-ji se sestevajo in clovek je na koncu meseca presenecen, do kaksne vsote se vse to lahko nabere.
Prijavnino lahko (v veliki vecini primerov) placas na dva nacina:
Ponavadi lahko nekje na prijavnem formularje izberes, na kaksen nacin zelis placati.
Nacin 1. pomeni, da moras skupaj s prijavo poslati cek v vrednosti prijavnine, denominiran v dolarjih. Cek izgleda podobno kot slovenski ceki. Dobis ga tako, da gres na neko banko v Sloveniji in reces, da bi rad naredil (od njih kupil) "check drawn on a US bank" (tega sam ne znam dobro prevesti, ce kdo ve, naj prosim, pomaga). Povedati moras visino zneska (v dolarjih) na ceku. Mene so vprasali tudi za namen checka (zahteva Banke Slovenije). Jaz sem ceke narocil pri NLB, v glavni enoti na Trgu republike. Ceke sem potem dvignil cez nekaj dni (dva ali tri). Ceke sem placal banki NLB v tolarjih iz mojega tolarskega tekocega racuna (lahko pa bi tudi z gotovino). Cena ceka je tolarska protivrednost vrednosti v dolarjih (po prodajnem tecaju (torej zate najneugodnejsem od tecajev)) + bancna pristojbina. Ce se prav spomnim, je ta pristojbina ze en cek znasala v novebru 2000 okrog 1000 SIT.
Torej, ce je prijavnina npr. $60, mora na ceku pisati $60.
Nacin 2. pomeni, da skupaj s prijavnino posljes stevilko kreditne kartice